Globalno segrevanje hladnega spopada

Ali nas je res zajela nova hladnovojna vihra ali pa se prejšnja sploh ni nikoli končala?

Objavljeno
06. april 2018 18.26
Boris Čibej
Boris Čibej

Zadnja zaostritev med Zahodom in Rusijo je zgolj okrepila že nekaj let trajajočo razpravo o tem, ali smo se spet znašli sredi hladne vojne. Nekateri menijo, da hladna vojna ni več ustrezna oznaka za nov spor med »civilizacijama«, drugi pa trdijo, da se hladna vojna oziroma zahodni poskusi omejevanja Rusije tako ali tako niso začeli šele po drugi svetovni vojni niti se nikoli niso končali.

»Washington je tako obseden z bojem proti neobstoječi ruski grožnji, da je vse skupaj doseglo takšne razsežnosti in privzelo tako absurdne oblike, da lahko govorimo o vrnitvi mračnih časov hladne vojne,« je na mednarodni varnostni konferenci, ki je pred dnevi potekala v Moskvi, izjavil direktor ruske protiobveščevalne službe (SVR) Sergej Nariškin. Po njegovih besedah se ZDA in njene zaveznice ne morejo prilagoditi globalnim spremembam in čedalje večji mednarodni vlogi Kitajske, Rusije in drugih držav.

»Ni se jim uspelo pripraviti na te spremembe, zato se ne morejo sprijazniti z neizogibnim zmanjševanjem njihovega nekoč ogromnega vpliva. Prežet s strahom pred spremembami se je Zahod pripravljen obdati z novo železno zaveso,« je dodal Nariškin.

A če bodo ZDA, ki poskušajo zamaskirati svojo prevlado kot »evroatlantsko« in »mednarodno« solidarnost, tako nadaljevale, nekdanjega svetovnega gospodarja, ki hoče graditi z drugimi državami po starih načelih kolonializma, podrejanja in prisile, čaka usoda biblijskega junaka Goliata, je posvaril prvi med ruskimi protiobveščevalci. Tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pred dnevi izjavil, da je sedanji konflikt z Zahodom celo hujši kakor v času hladne vojne, ko so bila vsaj neka pravila, politiki pa so se poskusili držati načel.

Nasprotnikova krivda

O tem, da se spet vračajo »mračni časi«, v katerih je svet živel pred padcem berlinskega zidu in zlomom Sovjetske zveze, ne govorijo le v Moskvi. Razpravo o obuditvi »la guerre froide«, kakor so v Franciji že v tridesetih letih prejšnjega stoletja poimenovali napeto mednarodno stanje, ki se je prelevilo v drugo svetovno vojno, je leta 2014 oživila ukrajinska kriza oziroma tamkajšnja »vojna prek posrednikov«.

Kot se za tak spopad in spremljajočo propagandno vojno spodobi, sta vojskujoči se strani zvalili krivdo za njegov izbruh izključno na nasprotnika. V Rusiji so se pritoževali, da je Zahod prelomil obljubo o neširjenju Nata, na Zahodu pa so za začetek »druge hladne vojne« okrivili obujeni ruski ekspanzionizem.

Porodilo se je nekaj, kar ni toliko replika prejšnje hladne vojne, ki je izbruhnila med nekdanjimi zavezniki po končanem boju proti nacizmu, temveč »nova različica s posebnimi značilnostmi, ki prav tako lahko postane vroča«, kakor je pred kratkim v britanski reviji New Statesman zapisal profesor z londonskega Kraljevega kolidža Lawrence Freedman.

Kdo je po njegovem kriv za to, pove že naslov njegovega članka Putinova hladna vojna. Za zdajšnje nadaljevanje prvotne hladne vojne, ki jo je leta 1946 napovedal oziroma razglasil tedanji britanski premier Winston Churchill, so po Freedmanovih besedah značilni ruski »poskusi atentatov, kibernetski napadi in vojaški posegi«, s katerimi Rusija »spet igra smrtonosno igro z Zahodom«.

Podobnosti in razlike

Čeprav je po Freedmanovem mnenju veliko podobnosti med sedanjo in prejšnjo hladno vojno, je med njima tudi veliko pomembnih razlik. Prva je po njegovem ta, da Rusija nima takšne moči, kakor jo je nekoč imela Sovjetska zveza, hkrati sedanji hladni spopad nima tako globalnih razsežnosti kot prejšnji, čeprav se dogaja v dobi interneta, ki je omogočil nove oblike vplivanja - te so dokaj poceni in jih je lažje prikriti. »Omogočajo provokacije, ki so tik pod mejo tega, kar bi lahko privedlo do vroče vojne,« je poudaril britanski zgodovinar.

Ob 26. obletnici padca Berlinskega zidu. Foto: Hannibal Hanschke/Reuters

Če gre verjeti njegovemu profesorskemu kolegu z ameriškega kolidža Hampshire Michaelu Klaru, smo letos doživeli zgodovinsko prelomnico, ki je primerljiva s tako pomembnimi datumi, kakor so bili ameriška atomska napada na Hirošimo in Nagasaki avgusta 1945, Churchillov govor o železni zavesi oziroma začetek prejšnje hladne vojne 5. marca 1946, zrušenje berlinskega zidu 9. novembra 1989 ter napad na newyorški Svetovni trgovinski center in Pentagon oziroma začetek »globalne vojne proti gobalnemu terorizmu« 11. septembra 2001.

Po Klarovem mnenju so se februarja letos odvili trije med seboj povezani dogodki, ki pomenijo začetek druge hladne vojne: prvi je sprememba ameriške strategije o uporabi jedrskega orožja, drugi je kitajska odločitev o odpravi omejitve mandata za njihovega predsednika, tretji pa ruska predstavitev novega najsodobnejšega orožja.

»Ti trije dogodki so opazno pripomogli k vzpostavitvi novih mednarodnih razmer sumničenja, sovražnosti in bojevitosti, ki spominjajo na moreče ozračje zgodnje hladne vojne,« je zapisal v ameriški reviji Nation. To novo hladno vojno, v kateri zdaj ne nastopata dva, ampak trije pomembni igralci, lahko po njegovem preživimo le z aktivizmom, enakim tistemu, ki je pripomogel h končanju prve.

Svet ni (več) črno-bel

Tudi ruski profesor Andrej Sušencov, ki vodi programski svet vplivnega mnenjskega središča Valdajski klub, je opozoril, da svet ni več tako črno-bel, kakor je bil v času prejšnje hladne vojne, v kateri sta si nasprotovali zgolj dve supersili. Novi hladni konflikt se po njegovih besedah odvija v policentričnem svetu, v katerem poleg držav igrajo pomembno vlogo vplivni poslovneži. Hkrati nasprotniki zdaj sicer uporabljajo ista komunikacijska sredstva, toda »Rusija in Zahod govorita različne jezike in uporabljata različne definicije za iste pojme«.

»Ne le diplomacija in politična ekspertiza, v takšnih razmerah ne delujejo normalno niti obveščevalne službe,« je pred dnevi zapisal ruski mednarodni analitik.

Vračajo se »mračni časi«, v katerih je svet živel pred padcem Berlinskega zidu in zlomom Sovjetske zveze. Foto: Hannibal Hanschke/Reuters

Čeprav je nedavna domnevno ruska zastrupitev britansko-ruskega dvojnega agenta, domnevno z živčnim plinom, privedla do množičnih izgonov ruskih in zahodnih diplomatov, obnovitve prave hladne vojne še ni bilo, je prepričan raziskovalec inštituta Cato Doug Bandow, ki je nekoč svetoval ameriškemu predsedniku Ronaldu Reaganu. Ne le da zdaj na svetu nista več samo dve središči moči, za pravo hladno vojno po njegovem manjka že osnovni predpogoj, to je ideološka razlika med komunistično Sovjetsko zvezo in kapitalističnim Zahodom.

»Putinizem ni filozofija, ampak zgolj tradicionalni avtoritarni nacionalizem. Ni putinistične različice kominterne, ni putinističnega revolucionarnega gibanja, ki bi hotelo zavzeti ves svet,« je Bandow zapisal v ameriški reviji National Interest.

Po njegovih besedah ruska zunanja politika ni pacifistična, je pa v osnovi konservativna in omejena, v nasprotju s politiko vladajočih elit v Washingtonu, ki se po polomijah, kot so bile okupacija Iraka, napad na Afganistan, razstrelitev Libije in vpletanje v Siriji, »niso ničesar naučile«. »Odnosi med ZDA in Rusijo so slabi, toda to še ni hladna vojna številka dve. Washington bi moral zagotoviti, da se odnosi ne bodo še poslabšali. Ruska federacija je preveč pomembna, da bi jo obravnavali kot sovražnico. Nihče ne bo pridobil iz tega spopada, najsibo ta hladen ali vroč,« je zapisal ameriški analitik.

Če po Bandowovem mnenju prave nove hladne vojne še ni bilo, je njegov kolega David Frum, ki je nekoč pisal govore ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu mlajšemu, prepričan, da se niti prejšnja še ni končala. Tako kot njegov nekdanji šef Bush tudi Frum, ki je zdaj eden od urednikov ameriškega mesečnika Atlantic, dojema ZDA kot zmagovalko prejšnje hladne vojne, težava pa je po njegovem v tem, da se Rusija v nasprotju s poraženko druge svetovne vojne Nemčijo nikoli ni pokesala za »hladnovojne zločine«.

O tem, da nekdanje hladne vojne nikoli ni bilo zares konec, so prepričani tudi številni Rusi. Pravzaprav je bila po njihovem mnenju že sama hladna vojna zgolj nadaljevanje tradicionalne zahodne politike omejevanja Rusije, ki se je začela kmalu po tem, ko je Peter Veliki odprl državo proti Evropi, nadaljevala pa z britansko »veliko igro« v srednji Aziji in prvo »svetovno« vojno proti Rusiji, krimsko vojno v prvi polovici 19. stoletja.

Tudi ruski predsednik Vladimir Putin je v nedavnem televizijskem intervjuju opozoril, da se politika omejevanja njegove države in uvajanja protiruskih sankcij ni končala s propadom Sovjetske zveze. »To politiko uporabljajo od dvajsetih let prejšnjega stoletja. Razvpiti Jackson-Vanikov amandma so [zaradi sovjetskega omejevanja odseljevanja Judov] uvedli leta 1974. Veljal je 34 let, na isti dan, ko so ga odpravili, pa so iz absolutno neutemeljenih razlogov sprejeli zakon Magnickega. To je bilo leta 2012, pred vsemi dogodki v Ukrajini,« je povedal ruski predsednik.