Gradnja proračunskega gradu v oblakih

New York – Proračun, ki ga je predlagala Bela hiša, napoveduje svetlo prihodnost, saj naj bi bile finance ZDA do leta 2027 uravnotežene, kar je redek dogodek v zgodovini države. Po mnenju večine analitikov je neuresničljiv, saj temelji na rezanju socialnih programov ter tako rožnati sliki gospodarske rasti, da so ga nekateri označili za predvolilno zborovanje na papirju.

Če bi kongres uresničil želje Trumpovih računovodij, bi ameriški proračun prihodnje leto (proračunska leta se v ZDA začnejo oktobra in končajo konec septembra) znašal 4100 milijard dolarjev. Navzven je predlog, velikopotezno naslovljen Novi temelji za ameriško veličino, predvsem zagotovilo jedru predsednikove volilne baze, da izpolnjuje predvolilno obljubo. Po napovedih vodje proračunskega urada Micka­ Mulvaneyja z njegovim sprejetjem čez deset let naj ne bi samo uravnotežili prihodkov in odhodkov, ampak naj bi celo prinašal presežke. Začeli naj bi graditi razvpiti zid na južni meji, okrepili bi izvajanje zakonov o priseljevanju in vojaško porabo, hkrati bi oklestili razsipne vladne programe in znižali davke.

Vsak predsedniški proračunski predlog je vsaj delno politični dokument, ki ga kasnejša kongresna predelava nekoliko uravnoteži, zato poudarjeni ideološki toni niso presenečenje. Toda Trumpov proračun je tako brez zadržkov politično usmerjen, da je osupnil tudi kongresno desnico.

Po eni strani bi rada Bela hiša prihodnje leto za vojaške namene porabila 639 milijard dolarjev ali za slabo desetino več kot doslej, kar bi bilo največje povečanje vojaškega proračuna od časov predsednika Ronalda Reagana. Po drugi strani se sicer niso dotaknili dveh največjih socialnih programov, za državne pokojnine in zdravstvena zavarovanja za starejše, zato pa bi globoko zarezali v Medicaid, zdravstveno zavarovanje za manj premožne, porezali bi praktično vse zvezne programe, ki se ne tičejo obrambe ali domovinske varnosti.

Pretirani optimizem

To ni osrečilo niti vedno k varčevanju nagnjenih poslancev desnice, saj se že pri zdravstveni protireformi Bele hiše soočajo z jeznimi volivci. »To nerad oznanjam, toda proračunski predlog je bil mrtev, še preden se je posušilo črnilo,« je denimo dejal republikanski poslanec z Aljaske Don Young, ko je videl, da bi njegova zvezna država ostala brez dveh programov pomoči. Za glavo se držijo tudi ekonomisti, saj so številke bolj podobne sladkorni peni kot resni ekonomski matematiki. Največ dvomov vzbuja trditev, da bodo z vsemi ukrepi zvišali dolgoročno gospodarsko rast ZDA s sedanjih 1,9 odstotka (napoved kongresnega urada za proračun) na 3 odstotke, kar je sicer zgodovinska povprečna rast največjega gospodarstva na svetu.

To naj bi dosegli z znižanjem davkov ter obveznosti in pravil za podjetja, kar naj bi spodbudilo vlaganja in dvig produktivnosti. Manj velikodušna socialna mreža naj bi več ljudi pripravila do tega, da si poiščejo delo. Toda tudi v konservativnem časniku Wall Street Journal, v katerem sicer navdušeno podpirajo takšne usmeritve, so opozorili, da je zgodovinsko gospodarsko rast spremljalo povečevanje števila delovno zmožnega prebivalstva za 1,2 odstotka na leto. Ob upokojevanju povojne babyboom generacije in čedalje manjši velikosti družin se je povečevanje delovne sile skrčilo na komaj 0,3 odstotka letno.

»Trump bi moral najti nove vire delavcev in zviševanja produktivnosti, ki so jih njegovi predhodniki v Beli hiši zgrešili,« so zapisali. Zelo optimistična napoved gospodarske rasti je pomembna, saj na tej temelji uravnoteženost predloga, še posebej ob napovedanem znižanju davkov.

Čarobne škarje

Kljub ostrim rezom v socialne programe bi bilo to še vedno premalo za prilagajanje odhodkov prihodkom, zato so se v Beli hiši domislili »načrta dveh par«, po katerem bi proračunsko porabo naslednje desetletje vsako leto znižali za dva odstotka. V predlogu ni navedeno, kje naj bi oželi ta dva odstotka, zato so ju kritiki že poimenovali »čarobna«. Ob takšnih luknjah se pojavljajo dvomi, da bi dokument lahko služil vsaj kot bojni klic za desnico, saj ga bodo demokrati v lokalnih okoljih izrabili za prikaz, kje vse bi lahko prizadel tamkajšnje volivce. Zato ni čudno, da so ga kongresniki na desnici že dan po torkovi objavi praktično prenehali omenjati ali pa se ga otresejo kot najslabšo možnost, v zameno pa bodo ponudili svoje nekoliko bolj zmerno zategovanje pasu.

»Imamo vsaj skupne cilje,« je poskusil ubrati pozitivne tone vodja poslanskega doma Paul Ryan in poudaril, da »prejšnji predsednik ni niti predlagal, kaj šele, da bi poskusil uravnotežiti proračun«. Vendar je tudi ekonomist Alan Viard iz konservativne mnenjske organizacije American Enterprise Institute povedal, da »nihče nima stvarnega načrta, kako to doseči«, in dodal, da to sploh ni potrebno.

Po njegovih besedah bi moral biti prvi cilj predvsem ukrotiti naraščanje dolga zaradi čedalje večjih stroškov socialnih programov. »Na žalost v predsednikovem predlogu ni potrebnih korakov v tej smeri,« je ugotovil Viard, saj ne zvišuje prihodkov, odhodke pa najodločneje znižuje le z rezi pri najobčutljivejšem delu prebivalstva.