Tiskane izdaje
V Bangkoku bodo konec tedna organizirali konferenco o begunski krizi; nekateri jo imajo za politično, drugi izključno za humanitarno.
Malezijska policija je konec prejšnjega tedna odkrila 139 množičnih grobišč ob 28 zapuščenih taboriščih, v katerih so preprodajalci zadrževali svoje ujetnike. Več sto trupel, pokopanih v njih, so najverjetneje posmrtni ostanki beguncev iz Burme in Bangladeša, najbrž predvsem pripadnikov ljudstva Rohingja.
Po več tednih krize, s katero se Malezija in druge države Jugovzhodne Azije spoprijemajo vedno, kadar se njihovim obalam približa ladja, polna beguncev, odkritje grobišč nikogar več ne preseneča.
Zdaj že veliko vemo o verigi kriminalcev (med njimi so tudi pripadniki tajske policije in mornarice), ki so zvabili več tisoč pripadnikov ljudstva Rohingja na tvegano potovanje v eno od držav, v katerih bi jih domnevno čakala služba, nato pa so od njihovih družin zahtevali denar v zameno za izpustitev iz taborišč, skritih v džunglah Tajske ali Malezije.
Šokirani nad okrutnostjo
Potem ko so v obeh državah začeli iskati zbirna središča, v katerih so begunce − ali, bolje rečeno, talce − zadrževali v nehumanih razmerah, so jih tihotapci vkrcali na slabo vzdrževane manjše ladje in jih poslali na odprto morje.
Halid Abu Bakar, glavni inšpektor malezijske policije, je bil v ponedeljek kljub temu zgrožen nad prizorom, ki ga je videl. »Šokirani smo nad okrutnostjo,« je izjavil in dodal, da noče govoriti o podrobnostih, ki dokazujejo, da so begunce fizično mučili. Potrdil je samo, da so ob nekaterih truplih našli verige in okove.
Potem ko so na Tajskem v začetku meseca odkrili množično grobišče s 26 razpadajočimi trupli, sta se Malezija in Indonezija odločili, da bosta zagotovili začasno zatočišče za več kot 7000 beguncev. To sta državi, v katerih so pripadniki ljudstva Rohingja hoteli zaživeti boljše življenje, ker so upali na to, da jih povezuje skupna muslimanska vera. Toda še naprej ni jasno, kaj jih čaka po tem, ko bo potekel enoletni rok, ki sta ga Kuala Lumpur in Džakarta določila in v katerem morajo najti tretjo državo, v kateri bi se lahko naselili, ali pa se vrniti tja, od koder so prišli.
Visoki komisariat za begunce OZN (UNHCR) se ravnokar pogaja s Filipini o nastanitvi še 3000 beguncev, kolikor jih je vlada v Manili pripravljena sprejeti. Čeprav še ne vedo, kje jih bodo nastanili, je kraj nastanitve še najmanjša težava, pravijo filipinski uradni predstavniki. Precej težje je organizirati ustrezno medicinsko pomoč, ki jim jo bodo omogočili, nato pa skrbno načrtovati, kako jih izobraziti in zaposliti.
Vse države v regiji se strinjajo, da je pripadnikom ljudstva Rohingja treba pomagati, vendar se ne morejo dogovoriti o tem, kdo bi moral prvi prevzeti odgovornost za to. V tajskem glavnem mestu Bangkoku bodo 29. maja organizirali mednarodno konferenco o usodi beguncev in vsi upajo, da bodo med udeleženci iz najmanj 18 držav tudi predstavniki Burme, ki jo ima večina za glavnega krivca te krize.
Brez osebnega dokumenta
Burmanska vlada je najprej sporočila, da se ne bo udeležila srečanja, in trdila, da Rohingje niso njeni državljani. Uradni Najpjidav je pod pritiskom nacionalistične budistične duhovščine na začetku leta res nehal izdajati osebne izkaznice za vse narodne manjšine, tudi za Rohingje, zato so pripadniki tega naroda ostali ne samo brez pravice do vstopa v bolnišnice in šole, ampak tudi brez kakršnega koli osebnega dokumenta. V burmanski jugozahodni državi Rahine, v kateri živijo, so začasne izkaznice odvzeli tudi tistim, ki so jih do takrat imeli.
Selitev na drugo celino
Burma se je zaradi pritiskov z vseh strani kljub vsemu odločila poslati predstavnika na konferenco v Bangkoku, vendar pod pogojem, da za begunce ne bodo uporabljali imena Rohingja. V državi, iz katere je pobegnila večina pripadnikov tega ljudstva, jim pravijo Bengali in tako namigujejo, da so nezakonito prišli iz sosednjega Bangladeša, in da če se že morajo nekam vrniti, naj se vrnejo tja, ne pa v Burmo.
Kljub vsemu je udeležba predstavnikov Burme na konferenci pomembna, ker so številne države v regiji izjavile, da bo njihova odločitev glede beguncev odvisna od tega, kaj bo o tem povedal uradni Najpjidav.
Bangladeški mediji so medtem sporočili, da je zahodnoafriška država Gambija pripravljena sprejeti vse Rohingje, če bo v zameno prejela mednarodno pomoč. Mnogim v Aziji bi prav to še najbolj ustrezalo. Težavo bi preselili na drugo celino in se pretvarjali, da ni politična, nato pa čim prej umili svoje roke, kakor da ne gre za ljudi. In to celo za več kot milijon ljudi, ki niti v Burmi, še manj pa v izgnanstvu nimajo nikakršnega upanja več.
