Tiskane izdaje
Kairo − Vse od vojaškega prevzema oblasti je Egipt pod oblastjo Abdel Fatah al Sisija priča sistematičnemu kršenju temeljnih človekovih pravic. Oblast prebivalcem omejuje pravico do izražanja, hkrati pa nevarno posega tudi v absolutne pravice do življenja, človekovega dostojanstva in nediskriminacije.
Že napačen izbor oblačil, kot so, denimo, oprijete moške hlače ali pa nikab, žensko pokrivalo, ki zakriva obraz, je po mnenju oblasti dovolj dober sum, da gre za pripadnika skupnosti LGBT oziroma pripadnico islamistične skupine. Ti veljajo za grožnjo državi in morali v njej, posledično pa je to za oblast tudi dovolj dober sum za priprtje oziroma vsaj izpraševanje.
Egiptovski zapori so tako zapolnjeni s priporniki, ki so doživeli samovoljo oblasti in so bili priprti na podlagi nezadostnih dokazov, v prid temu pa pričajo množične aretacije protestnikov ter aretacije novinarjev. Nehumane razmere, ki prevladujejo v zaporih, so krive za številne smrti − kot ugotavlja človekoljubna organizacija Human Rights Watch, so zaporniki priprti v premajhnih in prenatrpanih celicah, do zdravniške pomoči največkrat niso upravičeni, pogosto pa so izpostavljeni ustrahovanju, tepežu in mučenju.
Eno osrednjih sredstev pri tem je tudi spolno nasilje in poniževanje. Mednarodna federacija za človekove pravice (FIDH) ugotavlja, da so predvsem zapornice, sploh pripadnice Muslimanskih bratov, žrtve posilstev in drugega spolnega ponižanja, kot je izvajanje testov nedolžnosti. Spolno nasilje pa se nevarno širi tudi v vsakdanje javno življenje prebivalk in prebivalcev. FIDH v svojem zadnjem poročilu ugotavlja, da je velika navzočnost policijskih in vojaških sil v javnem življenju vzrok za njegov vedno večji obseg. Žrtve so največkrat ženske, predvsem študentke in pripadnice različnih nevladnih organizacij, ki bi lahko bile kritične do oblasti. Možnosti posilstva in spolnega ponižanja so izpostavljene tako rekoč na vsakem koraku. Državne varnostne sile jih nadlegujejo pri pregledih ob vstopu v javne institucije, kot so sodišča, zapori in univerze, ter celo na lastnem domu med policijskimi racijami.
Kljub temu da je predsednik al Sisi tovrstno nasilje javno obsodil in da je Egipt lani sprejel zakon, ki spolno nasilje kaznuje z zaporno kaznijo, pa se, sodeč po ugotovitvah FIDH, ta ni izkazal za učinkovitega, država pa žrtev ne zaščiti. Žrtve so ob iskanju sodne pravice priča sprenevedanju, dodatnim grožnjam in ustrahovanju. Dejstvo, da storilci največkrat niso kaznovani, je skrb vzbujajoče, organizacija pa opozarja, da daje nevaren vtis tolerantnosti do tovrstnih dejanj. Spolno nasilje je tako sredstvo ustrahovanja, s čimer državne oblasti hočejo preprečiti proteste in upore. Z nekaznovanjem krivcev dajejo tovrstnim dejanjem legitimnost, žrtvam pa se iskanje pravice v domačem pravnem sistemu ne omogoči.
