Tiskane izdaje
Obisk francoskega predsednika Françoisa Hollanda na Kitajskem je zaznamovalo dvoje: sklenjeni dogovor o podnebnih spremembah in podpisano pismo o nameri kitajske Državne jedrske družbe (CNNC) o tem, da namerava postati manjšinski lastnik francoske Areve.
Na prvi pogled sta to nepovezani zadevi. Pravzprav pa ena pogojuje drugo. Brez jedrske energije Kitajska ne bi mogla prevzemati nobene odgovornosti za globalne ekološke motnje, brez izpopolnjevanja lastne tehnologije za gradnjo jedrskih elektrarn pa bi bile kitajske obljube o zmanjšanju izpustov škodljivih plinov lahko celo nevarne. Poglejmo, za kaj pravzaprav gre.
Hollande je v Peking prispel v ponedeljek z nalogo, povezano s podnebno konferenco OZN, ki se bo zadnji dan tega meseca začela v Parizu. Najpomembneje je bilo pridobiti Kitajce na svojo stran, saj je samo tako mogoče združiti svet pri pripravi skupnega sporazuma, ki bi omejil podnebno segrevanje na dve dodatni stopinji v primerjavi s temperaturo, izmerjeno tik pred industrijsko revolucijo, francoska vlada pa upa, da bo takšen sporazum podpisan na velikem srečanju.
Hollande je dobro proučil kitajsko uničevalno moč v množici dejavnikov, ki vplivajo na podnebje, in pravilno ugotovil, da bi bil brez dobre volje azijske sile in največjega onesnaževalca na svetu uspeh pariške konference zelo neogotov. Azijsko silo obtožujejo, da je bila glavni krivec za neuspeh na srečanju voditeljev v Københavnu leta 2009, kajti če ni pripravljena določiti konkretne letnice, ko bodo izpusti ogljikovega dioksida dosegli svoj vrh, nato pa določiti odstotka poznejšega zmanjševanja izpustov, se nihče od preostalih onesnaževalcev ni pripravljen resno pogovarjati in nihče noče sklepati zavezujočih sporazumov. Vse dokler je Kitajska vztrajala, da je za podnebne spremembe odgovoren predvsem razviti svet in da ne bo tvegala svoje rasti zaradi globalnega čiščenja, se je Indija izgovarjala na veliko sosedo, ZDA so čakale na dejanja obeh držav z največ prebivalci na svetu, vsi drugi pa so odlašali z naložbami na zelena področja in še naprej vlagali v umazane industrije.
Toda kitajsko stališče do podnebnih sprememb je zdaj precej drugačno kakor pred šestimi leti, zato se je zdelo, da predsednik Xi Jinping pripravljen pričakuje Hollanda. Voditelja sta se strinjala v skupni izjavi, ki zahteva »popoln pregled doseženega napredka (pri zmanjševanju onesnaževanja) vsakih pet let«. Samo tako, sta oba zatrjevala, je mogoče zagotoviti uresničitev dolgoročnih ciljev.
Predsednika sta se strinjala, da bi pariški sporazum moral postati zakonsko obvezujoč, toda dodala, da bi morali pri preverjanju izvajanja določil sporazuma še naprej upoštevati načela državne suverenosti. Kljub temu se bodo v takšnih razmerah vsi veliki onesnaževalci znašli pod mednarodnimi žarometi. Tako bomo postopoma krepili skupno voljo do ukrepanja.
Tudi če se zaradi upočasnitve gospodarske rasti Kitajska nekoliko lažje odloča za čiščenje zraka, je vendarle treba vedeti, da gre za drugo gospodarstvo sveta, v katerem vsako leto zgori več kakor polovica svetovne proizvodnje premoga. Poleg tega je Kitajska leta 2014 vsak dan uvozila 6,2 milijona sodov nafte in se kljub vsem prizadevanjem niti približno še ne more zanašati na alternativne vire energije.
Za Kitajsko je edini izhod iz dima jedrska energija
Ne samo da namerava azijska sila (v svoji 13. petletki) vložiti 78 milijard dolarjev v gradnjo 110 reaktorjev do leta 2030 in tako za nekajkrat povečati svoje zmogljivosti za proizvodnjo elektrike, ampak resno namerava postati eden od svetovnih izvoznikov opreme za jedrske elektrarne.
Potem ko je Kitajska »spodbudila jedrsko zoro« v Veliki Britaniji, in sicer tako, da je njena Splošna družba za jedrsko energijo prevzela tretjino projekta gradnje jedrske elektrarne Hinkley Point v Somersetu, bo zdaj njena CNNC s pismom o nameri pridobila manjšinski delež v lastništvu francoske Areve. Kitajska je še do pred kratkim povsod po svetu postavljala svojo nogo na naftne vire, zdaj pa podobno poskuša vstopiti v vse družbe, ki bi lahko postale njen vir sodobne in varne jedrske tehnologije. Širitev reaktorjev, kakršno ta država načrtuje v prihodnjih nekaj desetletjih, je zelo sporna že zato, ker je nesreča v japonski Fukušimi pokazala, kako tvegana je takšna energija, in to v državi, znani po strogih varnostnih standardih pri gradnji in vzdrževanju jedrskih elektrarn.
Nihče seveda ne trdi, da slaba kakovost in razmeroma zastarele tehnologije, ki škodijo kitajskemu ugledu na drugih področjih, samoumevno pomenijo, da bo to veljalo tudi za jedrsko energijo. Na Kitajskem trenutno deluje 27 reaktorjev, poleg tega jih 24 še gradijo, po do zdaj znanih podatkih pa v nobenem od njih ni imela resnih težav.
Azijski sili je z nakupi, prilagajanjem in izpopolnjevanjem tujih tehnologij uspelo postati popolnoma samostojna pri gradnji jedrskih elektrarn. Podobno kakor je na drugih področjih impresionirala svet s hitrostjo in ceno, se tudi na tem področju kaže njena že nekoliko zastrašujoča učinkovitost.
Tretjo enoto jedrske elektrarne Yangjiang v pokrajini Guangdong so zagnali po manj kakor petih letih gradnje. Yangjiang-2 so nekoliko prej povezali v omrežje in zdaj že komercialno proizvaja elektriko. Zgraditi nameravajo še tri reaktorje in vseh šest bo izdelanih samo na Kitajskem pa tudi načrte zanje so pripravili v tej državi. Jedrski kompleks z zmogljivostjo 6000 megavatov bo skupaj stal 11,5 milijarde dolarjev, kar je približno tretjina cene, ki bi jo lahko dosegla zahodna podjetja. Torej lahko ugotovimo, da ima gradnja reaktorjev na Kitajskem že svoj rutinski standard: pet let in dve milijardi za enoto.
Seveda so se mnogi spomnili katastrofalne eksplozije v Tianjinu avgusta letos, trčenja superhitrih vlakov pri Wenzhouju leta 2011 in več drugih tragedij, za katere so okrivili »napake pri načrtovanju in upravljanju«. Najbrž ni treba niti omenjati, kaj bi takšne »napake« pomenile pri jedrski elektrarni.
Kljub temu se vsi zavedajo, da kitajskega sodelovanja pri globalnem boju proti podnebnim spremembam ne moremo ločiti od jedrske energije. In zato je dobro, da namerava Kitajska kupiti Arevo in druge svetovne proizvajalce reaktorjev. V najnovejši petletki so zapisali, da morajo biti kitajske jedrske elektrarne na najvišji svetovni tehnološki ravni. Upajmo, da bo res tako, saj bomo sicer pogrešali smog kot precej bolj zdrav stranski učinek kitajskega ambicioznega razvoja.
