Hlad »načelnega realizma« nove Bele hiše

New York – Polet ameriškega predsedniškega letala od Riada do Tel Aviva je bil prvi neposredni polet med Saudsko Arabijo in Izraelom, državama­ brez uradnih diplomatskih odnosov. Toda nihče ne pričakuje, da bo bližnjevzhodna turneja Donalda­ Trumpa prinesla še kakšne zgodovinske dosežke, kljub njegovim besedam, da ima »nove razloge za upanje«.

Trump je ob pristanku vprašal izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja: »Kakšen je protokol?« Gostitelj je le dvignil roke in dejal: »Kdo ve?« Načrtovanje ameriškega obiska so spremljale logistične težave, ki so jih izraelski krogi označili za »kaotične«. Dan je kljub temu minil brez večjih težav, Trump je kot prvi ameriški predsednik obiskal Zahodni zid, najsvetejši kraj židovske vere v Vzhodnem Jeruzalemu, čeprav brez Netanjahujevega spremstva, da ne bi povzročili razburjenja o statusu mesta, ki ga Izrael šteje za prestolnico, podobne načrte imajo tudi Palestinci.

Ameriška vlada je pred tem povzročila nekaj hude krvi z nasprotujočimi si izjavami o tem, kje leži zid, v Jeruzalemu ali Izraelu, saj bi to pomenilo priznanje izraelskih osvajanj v šestdnevni vojni leta 1967 in razjezilo Palestince. Po drugi strani so bili gostitelji užaljeni, ker je menda ameriški državni uradnik zavrnil Netanjahujevo spremstvo z besedami, da Zahodni zid sploh ni v Izraelu.

Tega danes niso pokazali, premier je na vsakem koraku laskal Trumpu in poudarjal, kakšno spremembo v odnosih prinaša po hladnih letih med njim in predsednikom Barackom Obamo. Razpoloženja ni pokvarila niti Trumpova opazka novinarjem – gostitelji so se sicer trudili, da bi ti imeli čim manj priložnosti za postavljanje vprašanj –, da med svojim spornim srečanjem z ruskimi diplomati pred dvema tednoma, ko naj bi razkril občutljive obveščevalne podatke, ni omenil Izraela.

»Vsi trdijo, da sem, kar je še ena napačna zgodba. Nikoli nisem omenil besede Izrael,« je zagotovil (čeprav ga tega ni nihče obtožil) in znova spomnil svet na škandale iz Washingtona. Netanjahu je hitro dejal, da je »obveščevalno sodelovanje odlično, nikoli ni bilo boljše«, nato pa brž oznanil, da je čas za odhod. Ameriški predsednik je iz Saudske Arabije prinesel ostra stališča do Irana, ki jih je izraelski premier z veseljem pograbil. Nekateri so v tem poskusili najti pogajalsko spretnost Trumpa, ki naj bi po načelu »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj« poskusil zbližati zalivske države in Izrael.

»Življenjska priložnost«

Toda na muslimanskem vrhu v Riadu je bil opazno odsoten iraški predsednik vlade Haider al Abadi, kljub zavezništvu med ZDA in Irakom v boju proti Islamski državi, kar je sprožilo komentarje, da ameriški predsednik gradi koalicijo sunitskih muslimanov proti šiitskim ter priliva olja na ogenj že tako razplamtelega verskega spora. »Tukaj nismo zato, da bi grajali,« je Trump dejal več kot 50 muslimanskim voditeljem, čeprav so bili med njimi – na čelu s saudskimi gostitelji – predstavniki najbolj avtokratskih režimov, ki sprožajo ekstremizem, boj proti terorizmu pa so hvaležno pograbili za zatiranje politične ­opozicije.

Tako je nakazal zunanjepolitično podobo politike »Najprej Amerika«, ki temelji na »načelnem realizmu«, sklepanju za ZDA koristnih pogodb in umiku zahteve po spoštovanju človekovih pravic vsaj na načelni ravni. Če je prejšnji predsednik poudarjal krepitev državljanskih svoboščin kot pot napredka in stabilnosti za Bližnji vzhod, se nova ameriška administracija vrača k »boju dobrega in zla«.

Trump je danes govoril o »redki priložnosti za vrnitev varnosti in stabilnosti ter miru regiji in njenim prebivalcem«. Toda kritiki so opozorili, da podpiranje avtokratskih režimov morda prinaša kratkoročno stabilnost, ne naslavlja pa korenin težav in z nadaljevanjem zatiranja samo spodbuja zatekanje k nasilju kot edinemu izhodu. Sedem desetletij spopadov med Izraelci in Palestinci je poučen primer. Netanjahu je včeraj sicer laskal gostu z besedami, da prvič po dolgih letih, celo prvič v življenju, vidi možnost za dogovor, čeprav niti v izraelski vladi ni soglasja, na kakšne kompromise so pripravljeni v zameno za mir. Varnost v državi se je izboljšala, gospodarstvo raste, arabske države so ob iranski grožnji čedalje bolj popustljive, zato se nikomur ne mudi z umikom z zasedenih ozemelj.

Na Trumpovem urniku je jutri srečanje z Mahmudom Abasom, vse manj priljubljenim predsednikom čedalje šibkejših palestinskih oblasti, tudi na Zahodnem bregu, medtem ko v Gazi že leta vlada precej bolj skrajno gibanje Hamas. Na neki način obema, Netanjahuju in Abasu, ustreza sedanje ždenje v vicah med napol mirom in napol vojno. Ni jasno, s čim bi ju ameriški predsednik prepričal o svoji »največji pogodbi«, saj bi sklenitev miru pomenila politično težaven dogovor.