Tiskane izdaje
»V krvi Hongkonžanov je nekaj konservativnega: poudarek na zakonu in redu, obsesija z majhno vlado in ljubezen do kapitalizma,« je v komentarju za britanski Independent zapisal Noah Sin, politični aktivist, študent zgodovine na univerzi Queen Mary in eden tistih, ki opozarjajo, da mora Britanija, kljub temu da se je pred 17 leti v prid Kitajski odpovedala mestu, še naprej varovati demokratične pravice njegovih prebivalcev. Če ne drugače, z uradno obsodbo kitajskih poskusov zatrtja protestov, v katerih na desettisoče ljudi zahteva popolno svobodo odločanja o tem, kdo bo vodil avtonomno regijo.
Tako kot leta 1984, ko je bil podpisan dogovor o vrnitvi ozemlja pod upravo Kitajske, in leta 1997, ko je bil postopek končan, na čelu britanske vlade sedi konservativec. Cameronova načelnost pri vprašanjih samoodločbe in spoštovanja demokratičnih pravic je protestnikom vlivala upanje, da bodo bivši voditelji odločno stali za njimi. Toda odziv Londona na demonstracije je bil zadržan. Očitki, da sta vlada in premier Cameron izdala zaupanje protestnikov in prelomila zavezo, pod katero se je pred tremi desetletji podpisala Margaret Thatcher, so eksponentno naraščali s širjenjem protestnega gibanja in niso potihnili niti potem, ko je London končno povzdignil glas.
Resnična demokracija
Cameron je izrazil »globoko zaskrbljenost« nad dogajanjem v mestu in pozval kitajsko vlado, naj v celoti spoštuje pogoje dogovora iz leta 1984. »Univerzalna pravica predpostavlja, da imajo volivci dejansko možnost odločanja.« Cameron je s temi besedami izrazil nasprotovanje načrtom Kitajske, da prebivalcem Hongkonga namesto svobodnih volitev ponudi izbiro med tremi vnaprej preverjenimi in določenimi kandidati. Najostreje je nastopil premierov namestnik Nick Clegg, ki je poklical na zagovor kitajskega veleposlanika v Londonu, od katerega je zahteval pojasnila in zagotovila, da se bo Peking še naprej držal določil bilateralnega sporazuma.
Vladni predstavniki so dan pred praznovanjem kitajskega nacionalnega praznika uradno zahtevali pojasnila o napredku demokratičnih reform v avtonomni regiji, s čimer so po Cleggovih besedah hoteli pokazati, da je uradni London v celoti na strani protestnikov. Britanija je kot sopodpisnica skupne deklaracije o vprašanju Hongkonga do pojasnil tudi pogodbeno upravičena.
Britanska dolžnost
»Cameron se mora odločneje odzvati in poudariti, da demokracija pomeni resnično demokracijo,« je dejal Martin Lee, eden od veteranov gibanja za demokratizacijo Hongkonga. Britanija bi morala kot sopodpisnica sporazuma iz leta 1984 po njegovem igrati večjo vlogo pri določanju prihodnosti mesta, ki mu je bila pred 30 leti obljubljena demokracija pod načelom »ena država, dva sistema«, zdaj pa se sooča z največjo grožnjo svoji identiteti.
Margaret Thatcher je nekoč izrazila pričakovanje, da bo Hongkong model razvoja za vso Kitajsko. »Kitajci bodo prišli v mesto in se spraševali, zakaj je vse tako drugače. Gre za iste ljudi, z istimi sposobnostmi, ampak s pomembno razliko, da živijo v okolju, v katerem vlada zakon, vzpostavljen na prepričanju, da je vsak posameznik pomemben in da šteje,« je državnica dejala leta 1997, tik pred prenosom oblasti. Toda medtem ko je Britanija izgubila dober delež vpliva v svetu, je demokratični napredek v mestu zastal.
Britanija kljub načelom, zapisanim v sporazumu, Pekinga ne more prisiliti v spremembo spornih načrtov. Toda njena glasna podpora demokratizaciji je lahko za protestnike in aktiviste izjemno pomembna. Med tistimi, ki zagovarjajo takšno stališče, je tudi Chris Patten, eden od najvidnejših torijcev in zadnji predstavnik britanske kolonialne oblasti v Hongkongu, ki poudarja, da bi moralo dogajanje spodbuditi predvsem premislek o britanskem ponosu. Država ima moralno in politično dolžnost in pravico zaščititi interese prebivalcev nekdanje kolonije, še posebno v času, ko se ti soočajo s poskusi omejevanja demokratične svobode.
Vlada se mora predvsem zavedati, da je Hongkong v najbolj negotovem, a pričakovanja polnem trenutku od prenosa oblasti pred 17 leti in da mesto lahko še vedno postane razvojni model, takšen, kot si ga je predstavljala nekdanja britanska premierka.
