Indija in Pakistan, sovražnika pod skupno streho

Šanghajska organizacija za sodelovanje prvič ustvarja nove razsežnosti nadregionalnega povezovanja.

Objavljeno
05. junij 2017 23.56
Zorana Baković
Zorana Baković

V Aziji že dolgo opazujemo­ ­neprijetno tekmovanje za ­najnevarnejši kotiček današnjega sveta. V najožjem izboru­ za ta naziv sta seveda Korejski­ polotok in sporni Kašmir, in ­čeprav se razmere na teh dveh razbeljenih točkah zgodovinsko in politično razlikujejo, ju povezuje nekaj, zaradi česar je zaskrbljen ves svet: kopičenje ­jedrskega orožja.

Toda korejska kriza se očitno razvija v napačno smer, o južni Aziji pa se zdi, da je še upanje. Uradni Pjong­jang je namreč v nedeljo zavrnil vse zahteve iz najnovejše resolucije OZN z novim paketom sankcij ter napovedal, da bo nadaljeval jedrski program, in tako dal vedeti, da bo še naprej stopnjeval napetost do roba vojaškega ­spopada.

Medtem sta se Indija in Pakistan ta teden dogovorila, da bosta zamenjala medsebojne grožnje z jedrskim orožjem za novo platformo za dialog. Državi bosta namreč postali polnopravni članici Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), ko se bodo voditelji te skupine v četrtek sestali na letnem srečanju voditeljev v Astani. Zasedanje v kazahstanskem glavnem mestu bo eno najpomembnejših v 20-letni zgodovini te organizacije. Ne samo da se bo iz šestčlanskega kluba spremenila v osemčlanski klub, ampak bo iz regionalne prerasla v nadregionalno. Ko se je skupina, znana pod imenom »šang­hajska peterica«, ki so jo ustanovili leta 1996 na pobudo Kitajske in Rusije ter ob podpori Kazahstana, Kirgizije in Tadžikistana, razširila in sprejela še Uzbekistan, je iz nje leta 2001 nastala SCO.

Preprečevanje jedrskega terorizma

Po prihodu Indije in Pakistana ne bodo spremenili imena, vendar je treba vedeti, da dogodek ni samo prva širitev po 16 letih, ampak bo SCO začela opravljati poslanstvo, zaradi katerega je nastala: preprečevanje konflikta, iz katerega bi se lahko razširil val jedrskega terorizma. Z novima članicama bo SCO obsegala 43 odstotkov svetovnega prebivalstva, skupna vrednost njenega gospodarstva pa bo 33.000 milijard dolarjev. To sicer veliko pove o pomenu organizacije, vendar jo prav zdaj čaka najresnejši preizkus. Če bo članstvo Indije in Pakistana omogočilo trajno spravo med jedrskima sosedama, bo SCO dokazala, da je varnostna platforma prihodnosti.

O tem, kako realno lahko to pričakujemo, se bomo prepričali v Astani. Premiera Indije, Narendra Modi, in Pakistana, Navaz Šarif, v sovražnem ozračju, kakršno prevladuje v odnosih med sosedama, nista mogla napovedati uradnega dvostranskega srečanja v Astani. Kljub temu bosta morala pogledati drug drugemu v oči. Kitajska na eni in Rusija na drugi strani močno pritiskata, da bi napetost ­popustila.

Mirovni proces v slepi ulici

Modi in Šarif sta se zadnjič srečala konec leta 2015, teden dni zatem so indijsko letalsko oporišče v Pathankotu (v državi Pandžab) napadli teroristi, o katerih je New Delhi prepričan, da jih podpira pakistanska vlada, zato je mirovni proces zašel v slepo ulico.

Pakistansko-indijski odnosi bodo v Astani v središču pozornosti že zato, ker je prejšnjo sredo v afganistanskem glavnem mestu Kabul samomorilski metalec bomb dvignil v zrak diplomatsko četrt ter ubil 90 in ranil približno 400 ljudi. Afganistanska vlada je hitro okrivila mrežo Hakani, ki je povezana s talibi in jo menda »neposredno usmerja« pakistanska tajna služba.

Uradni Islamabad je to sicer zanikal, a New Delhi pričakuje, da bodo v organizaciji SCO razčistili temeljna vprašanja sponzoriranja terorizma kot enega od vidikov prikritega vojskovanja. »Upamo, da bosta Indija in Pakistan dosledno upoštevala statut SCO in idejo dobrososedskih odnosov, da bi ohranili duh organizacije, izboljšali odnose med državama ter omogočili nov razvojni zagon organizacije SCO,« je prejšnji teden izjavila tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying.

Takoj po sprejemu dveh južnoazijskih jedrskih sil se bo SCO v Astani posvetila nadaljnji širitvi. Na zasedanju bodo razpravljali, pravijo diplomatski viri, tudi o včlanitvi Irana, ki ima zdaj status opazovalca in katerega prošnja za enakopravno članstvo tiho čaka od marca 2008. Ko je uradni Teheran pred devetimi leti zaprosil za člansko izkaznico, so za Iran še veljale sankcije OZN, in ker sta Kitajska in Rusija stalni članici varnostnega sveta OZN, sta se strinjali, da v skupen varnostni blok ne bodo sprejemali držav, proti katerim je svetovna organizacija uvedla ­kazenske ukrepe.

Zaskrbljeno vodstvo v Pekingu

Toda tudi po odpravi sankcij opozorila, da Iran stoji v vrsti, niso povsod sprejeli enako navdušeno. Rusija je bila namreč lani pripravljena uvrstiti iransko včlanitev na dnevni red, vendar je Kitajska vztrajala pri previdnejših korakih. Nekateri analitiki so to razlagali tako, da se sili, na katerih temelji SCO, ne strinjata, vendar je to bila bolj kitajska obsedenost s simetričnostjo. Sprejem Indije in Pakistana je popoln primer ravnotežja v kontrastu. Toda če bi v organizacijo vstopil Iran, bi Kitajci raje videli, da bi se to zgodilo skupaj z včlanitvijo Turčije, saj je njen predsednik Recep Tayyip Erdoğan izjavil, da je to pravzaprav njegov cilj.

Ena od pomembnih tem na srečanju voditeljev bo varnost ob (gospodarskem) pasu in (svilni) poti, ki bi morala združevati Kitajsko ter jugovzhodno, južno in srednjo Azijo z Bližnjim vzhodom in Evropo. Pričakovanja, da se bo tako imenovana Islamska država vtihotapila ne samo v Afganistan, ampak tudi v Indijo, nato pa še v Indonezijo in na Filipine, skrbijo vodstvo v Pekingu. Pas in pot bosta namreč uspešna, če bosta varna, azijska sila pa bo brez dvoma hotela preplesti temeljna načela organizacije SCO z glavnimi cilji njene variante evrazijskega povezovanja.

Za koncept pasu in poti je značilna predvsem vodoravna črta v smeri vzhod–zahod, širitev organizacije SCO na južnoazijska člana pa bo dodala organizaciji še eno razsežnost, severno-južni prometni koridor, ki so ga ustvarili Rusija, Indija in Iran. Tako bodo idejo velikega povezovanja izpopolnili in jo vrnili na začetno točko: varnost kot prvi pogoj za njeno uspešnost.