Tiskane izdaje
Poraz Clintonove je zapletena zgodba, od ne ravno priljubljene kandidatke, slabe strategije za spodbujanje volilne udeležbe, prtljage, ki jo je s sabo prinesel 42. predsednik Bill Clinton, do posega direktorja FBI Jamesa Comeya tik pred zdajci, zakulisnih igric Vladimirja Putina in vpliva družbenih omrežij, ki so medijsko krajino spremenili v neznosen hrup brez razlikovanja med dejstvi, propagando in lažmi. Razglabljanje o volitvah 2016 bo brez dvoma spisalo veliko modrih knjig, toda za demokratsko stranko šteje predvsem neizprosna računica: januarja bo imela 11 manj senatorjev, 63 manj poslancev, ducat manj guvernerjev ter okoli 900 manj poslancev v lokalnih parlamentih, kot jih je imela 2009, v prvem letu predsedovanja Baracka Obame.
Dežela desnice
Republikanska Amerika je postala tako prostrana dežela, da na 3.600 miljah od Key Westa na Floridi do meje s Kanado v kraju Porthill v Idahu ni niti ene zvezne države, ki ni popolnoma v rokah desnice. Demokrati imajo guvernerja in lokalni parlament le še v šestih zveznih državah, vse so na obali Atlantika ali Tihega oceana. Beli delavski razred je množično zapustil nekdanjo stranko sindikatov in raje glasoval za populista, ki koketira za rasizmom in šovinizmom ter je po mnenju mnogih popolnoma neusposobljen za vodenje države. Med demokrati, ki so pomladi glasovali za Clintonovo, se širi nakupovalna skesanost, saj jim je Trump iztrgal mnoge zvezne države, v katerih je »demokratični socialist« Bernie Sanders zbral več podpore od tekmice v stranki.
Njegov gospodarski populizem in boj proti »razredu milijarderjev« je sprožil množično gibanje, predvsem med mladimi in delavskim razredom. Tudi Sanders je po volitvah opustil vlogo lojalnega podpornika Clintonove in se pridušal, da bi stranka z njim zmagala. V nedeljo je dejal, da morajo opustiti »politiko identitet« ter se vrniti k temeljem, boju za pravice delavcev. »Ni dovolj reči 'sem ženska, volite zame'. Potrebujemo žensko, ki ima pogum, da se zoperstavi Wall Streetu, zavarovalniškim podjetjem, farmacevtskim podjetjem, industriji fosilnih goriv,« je sporočil podpornikom v Bostonu. »Prva stvar, ki jo morajo demokrati narediti, je ugotovitev, da so progresivna stranka. Najmanj napreden človek v Ameriki je kandidiral kot populist in progresiven ter končal kot predsednik ZDA,« meni tudi Steve Jarding, profesor javne politike na univerzi Harvard.
Sandersova stran na omrežju Facebook je 24 ur po porazu Clintonove dobila sto tisoč novih sledilcev, na shodih se že pojavljajo ljudje z majicami Bernie 2020. »Bernijeva mafija«, kot si pravijo člani njegovega omrežja, ima pomembno vlogo v boju za novega predsednika nacionalnega odbora stranke. Njihov kandidat je poslanec Keith Ellison, progresivni temnopolti musliman iz Minnesote, ki se zdi kot skupinsko dvignjen sredinec proti Donaldu Trumpu in tolažilna nagrada po bolečini volilnega torka. Stolček se maje tudi Nancy Pelosi, vodji manjšine v poslanskem domu. Po 14 letih jo izziva doslej ne ravno znan kolega Tim Ryan iz Ohaia, poslanec tistega delavskega razreda, ki je v Belo hišo ustoličil Trumpa. Čeprav ne ravno progresiven demokrat, pa podobno kot Sanders meni, da se mora stranka posvetiti gospodarskim vprašanjem, ki tarejo ljudi.
Stroj za donacije
Mnogi trdijo, da se je demokratska stranka spremenila v velikanski stroj za zbiranje donacij, ki bolj odseva želje premožnih darovalcev kot potrebe volivcev. Robert Reich, profesor javne politike na univerzi Kalifornije, pravi, da bodo spremembe težke, saj je strankarski aparat okorela birokracija, ki hrani številne svetovalce, stratege, analitike... ti pa ne želijo spreminjati utečenega sistema, ki jim polni žepe. »Če hoče postati kredibilna sila, stranka ne sme več zastopati vladajočega razreda, ampak postati glas spregledanih, kar je danes večina Američanov,« je prepričan Reich. Kot minister za delo je deloval v vladi Billa Clintona, demokrata, ki je stranko potegnil iz podobnega političnega brezna, kot ji grozi sedaj. Toda Clintonov odgovor na eksistencialno krizo levice je bil tretja pot in pomik na sredino.
Zgodovinar Ronald Radosh pa je prepričan, da je bilo seme za zmago Trumpa posejano že sredi sedemdesetih s premikom demokratov od ameriške levosredinske stranke, povezane s sindikati, na levo k progresivnim politikam, povezanim s posameznimi družbenimi skupinami, od žensk do manjšin. Čeprav na prvi pogled zveni podobno kot Sanders, pa svari pred njegovim »levičarskim populizmom«, saj ne verjame, da bi ameriški volivci glasovali proti »demokratičnemu kapitalizmu«. »Dvakrat morajo premislit ali se bodo pomaknili še bolj v levo, namesto da bi izbrali vlogo odgovorne sredinske opozicijske stranke,« Radosh stranko svari pred pozivi Sandersovih podpornikov.
