Tiskane izdaje
Razmere v Turčiji se zaostrujejo. V torek pozno zvečer so turški nacionalisti napadali in zažgali sedež kurdske stranke HDP v Ankari, turška vojska vsak dan napada cilje Kurdske delavske stranke (PKK), kurdski gverilci pa so v zadnjih dveh mesecih ubili več kot sto pripadnikov turških varnostnih enot.
»Policija le opazuje. Tisto, kar je bilo danes uničeno, je upanje, da lahko živimo skupaj,« je medtem, ko je v turški prestolnici gorelo poslopje največje kurdske stranke, novinarjem sporočil njen poslanec Garo Paylan. Sedež Ljudske demokratične stranke (HDP) v Ankari je napadlo okoli dva tisoč pripadnikov različnih nacionalističnih skupin. Podobno je bilo tudi v nekaterih drugih turških mestih. V Istanbulu, denimo, so razjarjeni protestniki napadli sedež časnika Hurriyet, ker naj bi ta napačno citiral eno izmed izjav predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.
Dva meseca po samomorilskem napadu v Suruču, obmejnem mestu s Sirijo, v katerem je bilo ubitih 32 kurdskih aktivistov na poti v opustošeni Kobani, je mirovni dogovor med turško državo in upornimi Kurdi le še stvar zgodovine. Že dan po pokolu kurdskih aktivistov, ko so pripadniki PKK v maščevalnem napadu ubili dva turška policista, je bilo jasno, da bo tako. A tedaj je »pot nazaj« še obstajala. Zdi se, da danes ne več.
Ponovni izbruh napetosti na kurdskih območjih so turške oblasti s predsednikom države Recepom Tayyipom Erdoğanom na čelu po neuspešnem sestavljanju koalicijske vlade izkoristile za krepitev protikurdskih in nacionalističnih čustev. Ravno velik volilni uspeh kurdske stranke HDP, ki je na junijskih parlamentarnih volitvah prejela skoraj 14 odstotkov glasov in s tem 80 sedežev v turškem parlamentu, je bil ključen razlog, da vladajoči Strani pravičnosti in razvoja (AKP) prvič po letu 2002 ni uspelo sestaviti samostojne vlade. Predsednik Erdoğan in »začasni« predsednik vlade Ahmet Davutoğlu sta storila vse, da jima ne bi bilo treba stopiti v koalicijo, in bila pri tem zelo uspešna. Turki bodo prvega novembra ponovno odšli na volišča. Trenutna izjemno zaostrena dogajanja je zato mogoče razumeti tudi v kontekstu »predvolilne kampanje« AKP. Očitno je, da si predsednik Erdoğan, ki so mu kurdski poslanci preprečili uvedbo predsedniškega sistema, oblasti ne želi deliti. Pri tem pa ne gre pozabiti čedalje večje vloge Turčije v sirski vojni.
Vrnitev v preteklost
Napetosti iz dneva v dan naraščajo. V zadnjih dneh so kurdski gverilci v dveh napadih ubili 30 turških vojakov, turška vojska pa na jugovzhodu države ponovno uvaja izredne razmere in obračunava tako z oboroženimi skupinami kot – predvsem z ustrahovanjem – s civilnim prebivalstvom. Vršijo se aretacije aktivistov, novinarjev ter kurdskih in levičarskih politikov. V več kot sto mestih in vaseh so oblasti razglasile »varnostna območja«. Marsikje je po dolgih letih ponovno začela veljati policijska ura, ponekod pa se je lokalno kurdsko prebivalstvo državnemu pritisku zoperstavilo z razglasitvijo avtonomije. Svoje vojaške aktivnosti zaostruje tudi PKK, ki se je namesto za nadaljevanje dialoga prav tako odločil za – vojno. Območje Turčije z večinskim kurdskim prebivalstvom se hitro vrača v ne tako oddaljeno preteklost, ko je bil jugovzhod države v »tihem« vojnem stanju, od leta 1984 do danes pa je bilo ubitih skoraj 40.000 ljudi.
Turška vojska je vse bolj »aktivna« tudi v severnem Iraku, kjer v gorovju Kandil z vojaškim letalstvom vsak dan obstreljuje cilje Kurdske delavske stranke. V napadih je bilo uničenih več kurdskih vasi, v Irak pa so v torek vstopili tudi pripadniki posebnih enot turške vojske. Erdoğan je izjavil, da je Kurdska delavska stranka »utrpela resno škodo tako znotraj kot zunaj Turčije«, in dodal, da v PKK vlada panika. Vladni uradniki so pri tem sporočili, da je vpad v Irak »kratkoročni ukrep«, predsednik začasne vlade Davutoğlu pa je napovedal, da bo Turčija »izbrisala uporniška središča«, kar dejansko zveni kot vojna napoved.
Ob vsem tem si je zares težko predstavljati, da bi lahko »ponovljene« parlamentarne volitve novembra potekale v vsaj približno varnem okolju in vzdušju. »V takšnih razmerah je nemogoče razporediti volilne skrinjice. Trenutno za volitve ni primernih pogojev,« je bil včeraj jasen Selahatin Demirtas, vodja kurdske stranke HDP, ki ji ratingi kljub močno spremenjenim varnostnim razmeram v državi niso padli.
