Japonska in Rusija: Dim tople kopeli se širi čez Pacifik

Največja lupa je proti Putinu in Abeju usmerjena iz Pekinga: Kitajska poskuša samo sebe prepričati, da je sporazum med njima nemogoč, vendar obstaja cela vrsta razlogov za bojazen, da tokrat preprosto nima prav.

Takoj ko bo ruski predsednik Vladimir Putin danes prispel v Nagato, rojstni kraj japonskega premiera Šinza Abeja, se bodo začeli gostitelji pripravljati na »golo druženje«. Abe namreč od srca upa, da bo lahko Putina odpeljal v enega od slovitih onsenov, bazenov z naravno toplo vodo, in da bo gost med sproščenim namakanjem »pozabil na bojni položaj« in privolil v kompromis glede otokov, na katerih še vedno tli ostanek druge svetovne vojne.

Gre seveda za otoke Šikotan, Habomai, Kunaširi in Etorofu (oziroma Iturup, kot mu pravijo Rusi), o katerih v Tokiu trdijo, da jih je ilegalno zasedla Sovjetska zveza in da morajo biti v skladu s »pravico in zakoni« vrnjeni Japonski.

A čeprav je že sama privolitev Putina, da bo po dolgih enajstih letih znova odpotoval na Japonsko, napoved otoplitve odnosov vsaj do določene stopnje, vprašanje otokov še zdaleč ni preprosto, tako da je zelo malo tistih, ki pričakujejo, da se bo to vprašanje razrešilo med vročo kopeljo.

Sicer pa dva od omenjenih otokov – Kunaširi in Etorofu – v kar dveh rusko-japonskih sporazumih navedena kot del Kurilskih otokov, tako da se zdi, da je Abe sprejel možnost, da tokrat za polovico zmanjša svoje zahteve in se vsaj za zdaj osredotoči zgolj na vrnitev Šikotana in Habomaija. Če mu bo to vsaj deloma uspelo, bo lahko japonski premier v svoj življenjepis vpisal zgodovinski preboj skozi 70-letni led, določeni viri, ki so blizu Abeju, pa ob tem napovedujejo, da bi lahko bila že to podlaga za še ene predčasne volitve, na katerih bi Abe podaljšal svoj mandat in si utrdil položaj za čelu vladajoče Liberalno-demokratske stranke.

Abe čuti, da se mu tokrat ponuja prva možnost, odkar se je bil Mihail Gorbačov pod vplivom skupine radikalnih reformistov pred četrt stoletja pripravljen pogajati o vrnitvi vseh štirih otokov. Japonskemu premieru je zdaj jasno, da Putin Rusijo obrača proti vzhodu in da si želi razbiti proti rusko koalicijo, ki jo vodijo ZDA, in ni v zmoti, ko računa s tem, da so najpomembnejše karte znova na mizi.

Vprašanje je le, v kolikšni meri se Abe zaveda razlike med Putinom in Gorbačovom in ali so njegovi svetovalci dovolj natančno proučili razloge, zaradi katerih bi imel ruski predsednik zdaj kakršne koli politične potrebe, gospodarsko nujo in ideološko opravičilo za to, da se odreče kateremu koli že delu ozemlja.

Še zlasti takšnega, ki ima za Moskvo velikanski vojaški pomen. Otoki, ki so v resnici zelo blizu Hokaidu, Rusiji omogočajo, da Ohotsko morje spremeni v svoje varnostno jezero, iz katerega lahko nadzoruje vsak premik japonske in ameriške mornarice vzdolž svoje daljnovzhodne obale.

Pa vendar Abe računa na edinstveni trenutek., v katerem bi lahko s Putinom dosegel vsaj delno soglasje glede otokov. Z Donaldom Trumpom, ki se pripravlja na vselitev v Belo hišo, se je japonski premier že pogovarjal o odnosih z Rusijo in čeprav so podrobnosti pogovora javnosti nepoznane, se zdi, da je Abe dobil dovolj prostora za vsebinsko toplo kopel s Putinom. V prvi vrsti gre za gospodarske sankcije proti Moskvi, ki jih je Japonska kot najtesnejša ameriška zaveznica v Aziji morala izvajati bo izbruhu ukrajinske krize.

V intervjuju za časopis Jomiuri, ki ga je dal pred svojim obiskom, je Putin potrdil, da se utegnejo pogajati tudi o vrnitvi dveh manjših otokov pod pogojem, da se v Tokiu odrečejo sankcijam. Usoda Šikotana in Habomaija se utegne razjasniti v petek, ko bo ruski predsednik prispel v Tokio in tam z Abejem podpisal vrsto sporazumov o naložbah in gospodarskih projektih. In bolj ko se bo sodelovanje med dvema državama prelivalo prek omejitev, ki jih določajo sankcije, bolj verjetno je, da se bodo tudi pogajanja o otokih nadaljevala v pravi smeri.

Očitno je, da zbuja Putinov obisk na Japonskem v Pekingu precejšnje razburjenje. Kitajsko vodstvo zelo dobro ve, da ima Rusija kljub oportunističnemu prijateljstvu med Pekingom in Moskvo, veliko večje nezaupanje v kitajsko pridobivanje moči in vlogo na Daljnem vzhodu, kot v japonsko željo po tem, da bi si znova pridobila prejšnji pomen na mednarodnem političnem prizorišču. Kitajska in Rusija sta lahko zaveznici samo v času, ko se obe ozirata proti Zahodu. Na Vzhodu pa je Putin za Japonsko precej bolj zanesljiv partner.

Pravi rezultat Putinovega obiska na Japonskem bo videti šele po tem, ko bo Trump uradno nastopil svojo dolžnost. Kitajsko močno skrbi možnost zbliževanja med ZDA in Rusijo, ki bi lahko na koncu odprlo možnosti za resnično rusko-japonsko partnerstvo. V tem primeru bi Kitajska ostala sama, in to s še bistveno bolj zapletenimi vprašanji v zvezi z otoki, kot so Diaoyua (Senkaku) in Tajvan, vprašanji, ki pa so še toliko bolj nevarna, ker v Pekingu preprosto nočejo priznati tega, da so ti otoki tema za pogajanja s katero koli že stranjo. Dimni signali iz tople kopeli v Nagatu jim zato niti najmanj ne ugajajo.