Japonska v areni globalnih medijev

»Zdaj bo 'Lunch with the FT' stregel japonsko hrano,« je ironično zapisal neki kitajski pisec spletnih dnevnikov, potem ko so objavili novico, da je japonska medijska hiša Nikkei kupila britanski Financial Times.

Nakup je Kitajcem pustil grenak priokus, saj so upali, da bo znameniti časopis, po vzoru katerega so tudi sami ustanovili več publikacij, namenjenih gospodarskim in finančnim vprašanjem, kljub vsemu kupil eden od kitajskih medijskih magnatov.

Mnoge je novica, da je Nikkei odštel 1,3 milijarde dolarjev za FT, presenetila. Toda nakup se zdi popolnoma razumljiv, če vemo, da si Japonska prav tako kakor Kitajska zelo prizadeva okrepiti svojo navzočnost v svetu in poskuša predstavljati tuje teme domačim bralcem.

Nikkei je medijska družba, specializirana za finančne, poslovne in industrijske publikacije, njen vodilni časopis Nihon Keizai Šimbun ima 500 novinarjev in več kakor 50 dopisništev po vsem svetu. Z več kakor tremi milijoni bralcev, med katerimi je približno pol milijona predplačnikov za elektronsko izdajo, mu morda ne bi bilo treba skrbeti za vpliv na domačem terenu, saj je pri novicah iz gospodarstva in financ za Japonce najzanesljivejši vir informacij prav Nikkei.

Nikkei so ustanovili leta 1876 in je samo 12 let starejši od FT, vendar je v izjemno težkem obdobju za medije lani, denimo, ustvaril 2,4 milijarde dolarjev prihodkov, kar je več kakor štirikrat več od britanskega FT. Nekateri medijski analitiki mu pravijo kar »japonski FT« na steroidih. In prav zato, ker je Nikkei tako močan znotraj meja svoje države, bi se rad uveljavil tudi globalno.

Če bi radi bolje razumeli, kako zelo so bili Japonci zainteresirani za britanski časopis, moramo omeniti samo ustanovitelja družbe Amazon.com Jeffa Bezosa, ki je pred dvema letoma za Washington Post plačal 250 milijonov dolarjev. In da bi laže razumeli, zakaj si azijske sile tako prizadevajo kupiti najuglednejše zahodne medije, se spomnimo, da je kitajski multimilijonar Chen Guangbiao lani nepovabljen prišel v ZDA, da bi se pogajal o nakupu New York Timesa, čeprav časopis sploh ni bil naprodaj.

Pripravljen je bil vložiti približno milijardo dolarjev v NYT predvsem zato, ker je hotel »pomagati Američanom, da bi bolje razumeli Kitajsko«. »Zdaj bodo natančneje poročali o japonskem gospodarstvu,« je nakup FT komentiral japonski minister za gospodarstvo in fiskalno politiko Akira Amari. Z vstopom Nikkeija v globalno areno je bila namreč vlada v Tokiu izjemno zadovoljna, in to iz enakih razlogov, zaradi katerih bi uradni Peking rade volje podprl svojega milijonarja, če bi mu uspelo kupiti NYT.

Nekaj se je nekje dogajalo

Pred dvema letoma in pol je bilo slišati novico, da so svetovalci britanske založniške hiše Pearson, lastnice FT, obiskali Kitajsko in se takrat menda pogovarjali o prodaji tega časopisa neki kitajski medijski hiši. Kitajski analitiki so takoj podvomili o tem, da bi Peking dopustil kateremu koli od svojih magnatov kupiti časopis, ki so mu pogosto pošiljali svoje pripombe zaradi njegovih člankov. Že takrat so mnogi domnevali, da je Pearson poslal svoje pogajalce na Kitajsko samo zato, da bi dvignil ceno FT in dal vedeti vsem zainteresiranim za to publikacijo, da se z azijsko silo »nekaj dogaja«.

Z azijsko silo se je res veliko dogajalo, vendar s tisto malo bolj vzhodno. In medtem ko so se Kitajci že takrat spraševali, kako bi se kulturno ujeli kitajski lastniki in britanski uredniki, se zdaj na obeh celinah pojavlja enaka dilema: kako bo FT deloval z japonskim lastnikom, ki je popolnoma vključen v japonsko tradicijo družbene hierarhije in čigar publikacije nikoli niso bile pretirano naklonjene raziskovalnemu novinarstvu.

Brian Fowler se spominja, kako je kot novinar Dow Jonesa konec devetdesetih let prejšnjega stoletja prišel v Tokio, kjer so bile pisarne njegovega dopisništva v Nikkeijevi stavbi. Spominja se, da je že na prvem sestanku nastal konflikt, ker so Japonci vztrajali, da »navadni« novinarji ne morejo sedeti na stolih z naslonjali za roke. Ti so bili namreč namenjeni samo urednikom in ljudem na višjih položajih, tuji dopisniki pa bi po mnenju Nikkeijevih vodilnih ljudi morali sedeti na nekoliko manj udobnih.

Ugrabitev izpred nosa

Fowler kljub temu meni, da bi združitev Vzhoda in Zahoda tokrat lahko bila uspešna, saj Nikkei natančno ve, kaj si želi od FT. »Globalno razsežnost in elektronsko izkušnjo,« pojasnjuje.

Nikkei je poskušal ustvariti svojo različico tednika The Economist, zato je pred dvema letoma pripravil Nikkei Asian Review v angleščini. Ni mu uspelo predvsem zato, ker elektronska različica ni imela tiste privlačnosti in novinarske kakovosti, s katero bi lahko postal svetovno prepoznaven poslovni časopis. Japonska družba je »ugrabila« FT Nemcem izpred nosa. Medijska skupina Alex Springer je bila menda že tik pred sklenitvijo sporazuma s Pearsonom, vendar je bila japonska ponudba nazadnje privlačnejša.

Kako bo navzočnost »japonske kuhinje« vplivala na kitajsko ljubezen do FT, še ne vemo. Elektronska izdaja tega dnevnika v kitajščini ima 1,7 milijona registriranih bralcev, poleg tega je premier Li Keqiang letos dal intervju za FT in tako po mnenju mnogih pokazal, da je Peking pripravljen vzdrževati posebne odnose s časopisom, ki velja za enega vodilnih britanskih medijev. Najvišji kitajski funkcionarji namreč zelo redko dajejo intervjuje za tuje časopise, in kadar to storijo, njihovo dejanje velja za posebno pozitivno sporočilo državi, v kateri izdajajo to publikacijo.

Nikkei je seveda obljubil, da se ne bo vmešaval v uredniško politiko FT. Kako resno je to mislil, se bomo verjetno najbolje prepričali po načinu pisanja člankov, posvečenih Kitajski. Toda po japonskem vstopu v evropski medijski ring lahko pričakujemo, da se bo Kitajska še dodatno potrudila, da bi tudi ona kupila katerega od znanih časopisov ali revij. Zdaj gre za ugled. Pa tudi za čedalje močnejše želje azijskih sil, da bi ljudje v Evropi in Ameriki »bolje razumeli«, kaj se dogaja na Daljnem vzhodu.