Tiskane izdaje
Tako so se danes v Bruslju odzvali na obnovljen spor med Stockholmom in Pekingom, ki je izbruhnil, ko so agenti v civilnih oblačilih vstopili v vlak, v katerem je Gui v spremstvu dveh švedskih diplomatov potoval iz vzhodnega kitajskega mesta Ningbo proti Pekingu, ter ga odpeljali v neznano smer. V odnosih med EU in Kitajsko se je znova odprla tema, o kateri je kazalo, da je izginila z dnevnega reda medsebojnih srečanj in se izgubila iz besednjaka gospodarske diplomacije: človekove pravice.
Delo v založniški hiši
Gui Minhai se je rodil na Kitajskem (prav v mestu Ningbo), a je leta 1988 odšel na Švedsko, kjer je na Univerzi v Göteborgu pripravljal doktorat. Po pokolu na Trgu nebeškega miru je postal švedski državljan in se hkrati avtomatično odrekel kitajskemu državljanstvu. Poslanstvo številnih kitajskih intelektualcev, ki so po krvavem zatrtju prodemokratičnega gibanja ostali v tujini, je bilo tako ali drugače ukvarjati se s spreminjanjem družbe, iz katere izhajajo in ki ji intelektualno in čustveno še vedno pripadajo.
Gui je od leta 2006 delal v založništvu, posvečal se je predvsem kitajski politiki. Sedem let pozneje je v Hongkongu z dvema prijateljema ustanovil založniško hišo Mighty Current Media. Pod psevdonimom Ah Hai je napisal ali uredil približno 200 knjig, izmed katerih se je večina ukvarjala s kočljivimi temami in političnimi škandali, povezanimi s kitajskim partijskim vodstvom.
Ko je njegova založniška hiša pred dvema letoma uvrstila v program knjigo s podrobnostmi iz zasebnega (tudi ljubezenskega) življenja kitajskega predsednika Xi Jinpinga, je Gui prvi izginil. Kitajski agenti so ga sredi oktobra 2015 prestregli v tajskem letovišču Pataja, kitajski mediji pa so šele čez tri mesece objavili, da so moškega s tem imenom aretirali zaradi davno povzročene prometne nesreče, v kateri je neko dekle izgubilo življenje.
Guijevo priznanje
Gui se je nato v resnici pojavil na osrednji kitajski televiziji in v solzah priznal, da je kriv in da se je prostovoljno vrnil, da bi odslužil dveletno zaporno kazen za nesrečo, ki jo je povzročil v vinjenem stanju, ob tem pa poudaril, da je, čeprav je švedski državljan, v duši še vedno Kitajec. Organizacije za varstvo človekovih pravic so takoj postavile vprašanje, ali je bilo to priznanje izsiljeno in zakaj sta, če je šlo tukaj v resnici samo za prometno nesrečo, medtem izginila še druga dva lastnika založniške hiše Mighty Current Media, od katerih je eden, mimogrede, britanski državljan.
Švedska vlada je tudi takrat nemudoma ukrepala. Od Pekinga je zahtevala pojasnilo in transparentnost pri reševanju tega primera. Ker pa je tudi Stockholm sprejel evropski način komuniciranja s Kitajsko – kar pomeni brez prisotnosti medijev in z veliko razumevanja za posebnosti azijske sile –, je primer Gui Minhaia počasi bledel. Na koncu so kitajski funkcionarji prepričali Švede, da je on kljub vsemu Kitajec, pustimo ob strani dejstvo, da ima švedski potni list in da je to zelo kitajska zgodba.
Gui je odslužil dveletno zaporno kazen. Ko so ga oktobra lani izpustili, pa ni bilo jasno, ali je to svoboda ali so se morda zaporniški zidovi zgolj malce razširili. Dovoljeno mu je bilo bivanje v rojstnem Ningboju, ne pa tudi navezovanje stikov s komerkoli bi si želel. Švedski funkcionarji so dobivali zagotovila, da je njihov državljan svoboden, da ni razlogov za skrb. Ko pa se je Gui z vlakom napotil proti Pekingu, so kitajske obveščevalne službe očitno izgubile potrpljenje.
Guijeva hči je zatrdila, da je oče kazal simptome amiotrofične lateralne skleroze in da se je prejšnjo soboto v spremstvu dveh švedskih diplomatov odpravil v glavno mesto zato, da bi poiskal zdravniško pomoč. Politični aktivisti so prepričani, da se je v resnici odpravil na švedsko veleposlaništvo, kamor se je hotel zateči pred nevzdržnimi pritiski obveščevalne službe. Po petih urah vožnje, eno postajo pred Pekingom, je vstopila v vlak skupina desetih agentov. Švedoma so na kratko pojasnili, da so iz policije, nato pa odpeljali Guija v neznano smer.
Odziv švedske
Toda Kitajci so bili do tega ravnodušni. Že nekaj časa se namreč zavedajo, da so človekove pravice priljubljena evropska tema, da pa obstajajo še veliko pomembnejše teme, zaradi katerih bodo tudi največji zagovorniki individualnih svoboščin zamižali na obe očesi ob aretacijah »problematičnih« upornikov, ki po svetu kalijo vodo pred nosom nedotakljivih kitajskih voditeljev. Ena od teh tem je pristanišče Lysekil v zahodnem delu Švedske, v katero si želi Kitajska vložiti veliko denarja in iz majhne marine za jadrnice narediti kontejnersko pristanišče, ki bo lahko hkrati sprejelo tudi do 400 velikih ladij. O tem je bila v švedski javnosti burna razprava in nekateri se še vedno sprašujejo, ali je pametno dopustiti, da postane kitajska državna korporacija lastnica pristanišča na občutljivem kraju, saj bi lahko to neposredno vplivalo na državno varnost, drugi pa so prepričani, da so naložbe pač naložbe in da jih celo Švedska ne sme zavrniti samo zato, ker so kitajske.
O Gui Minhaiu se zastavlja vrsta pomembnih vprašanj. Prvo je, ali je on kljub vsemu predvsem Šved in Evropejec ali pa bodo v Stockholmu sprejeli obrazložitev Pekinga, da Kitajec ostane Kitajec, ne glede na to, kakšen potni list ima v žepu. Drugo vprašanje je, ali njegov primer kaže naravo kitajskega režima, ki s pomočjo velikih naložb po »svilni cesti« neizbežno prihaja v Evropo. In tretje, so morda človekove pravice preživeta tema, o kateri se nimamo kaj pogovarjati, kadar nam primanjkuje denarja. Nestrpno čakamo odgovore.
