Tiskane izdaje
Ljubljana – Potem ko je bil na Dunaju sklenjen zgodovinski dogovor o iranskem jedrskem programu in naj bi – če bo dogovorjeno tudi spoštovano – prihodnje leto umaknili večino sankcij, so zahodne politične delegacije takoj odhitele v Teheran, da bi se razgledale tudi po morebitnih poslih.
V Islamsko republiko z okoli 80 milijoni prebivalcev je Nemčija poslala delegacijo pet dni po podpisu dogovora, konec julija je tjakaj odpotoval francoski zunanji minister Laurent Fabius, pred kratkim še italijanski kolega Paolo Gentiloni. Politikom bodo zdaj sledili gospodarstveniki: septembra odhaja v Teheran, denimo, od 70 do 80 direktorjev vodilnih francoskih podjetij.
Obeti so veliki, apetiti zahodnih velikank tudi. Da je Iran – kjer je po 35 letih osame veliko želja po zahodnih izdelkih in projektih ter ne manjka potreb po modernizaciji infrastrukture, posebna zgodba pa sta tudi nafta in zemeljski plin – prav tako za Slovenijo zelo zanimiv trg, pravi Ante Milevoj, direktor centra za mednarodno poslovanje na Gospodarski zbornici Slovenije. A naša država se je pred dvema letoma odločila zapreti več diplomatskih predstavništev v tujini, tudi ambasado v Iranu, kar je zdaj videti kot povsem zgrešena odločitev. Vlada resda načrtuje »skorajšnji obisk visokega predstavnika države v Iranu, ki ga bo najverjetneje spremljala tudi gospodarska delegacija«, ponovno odprtje veleposlaništva pa je še vedno negotovo. Zato pa bodo že jeseni skupno pisarno v Teheranu odprli nekateri slovenski podjetniki.
Sklenitev dogovora o iranskem jedrskem programu je pomenila pomemben diplomatski uspeh za EU. Kot je v pogovoru, ki bo objavljen v naslednji izdaji Sobotne priloge, povedal slovenski diplomat Klemen Polak, je bil kompleksen pogajalski proces pomemben izziv, ki ga je EU uspešno prestala. Polak, eden od članov evropske ekipe, ki je več let vodila pogajanja o prihodnosti iranskega jedrskega programa, je zadovoljen z rezultatom. »Unija je bila tista, ki je bila koordinator, posrednik in pisec besedila končnega sporazuma – seveda s pripombami vseh članic. To je pomembno, saj gre za enega prvih primerov, ko ji je pripadla takšna vloga.« Proces sta poganjala močna politična volja ter želja po sklenitvi dogovora, tako na strani EU in šestih držav kot tudi na strani Irana.
