Je kdo brez inteligence? Tu imate umetno!

Včeraj se je nadaljeval ­dvoboj med Belo hišo in ­Zhongnanhaiem. Udarcu iz Washingtona je sledil povračilni udarec­ iz Pekinga. Le nekaj ur po tem, ko je predsednik Donald Trump dodal na seznam protikitajskih ukrepov nove carine ter se posvetil elek­tronskim in visokotehnološkim izdelkom, se je kitajska osrednja vlada odzvala z uvoznimi tarifami za 106 ameriških izdelkov, med katerimi so tudi soja in avtomobili.

Nič od tega več ne preseneča. Trump zagovarja idejo, da so ZDA kot največji izvozni trg za kitajsko blago zadnjih 25 let pomagale azijski sili, da je postala drugo gospodarstvo na svetu, zdaj pa je skrajni čas, da se spet vzpostavi ravnotežje v menjavi. Kitajski veleposlanik v Washingtonu Cui Tiankai je pojasnil, da si njegova država ne želi trgovinske vojne, vendar si ne more privoščiti, da se ne bi odzvala z ustreznimi ukrepi.

Tako bodo ZDA s 25-odstotnimi carinami obdavčile 1300 kitajskih izdelkov, med drugim HD-zaslone, elektromagnete za naprave za magnetno resonanco, sestavne dele za letala, stroje za obdelavo tekstila, tiskane izdelke in hrano. Na kitajskem seznamu je 106 ameriških izdelkov, katerih letna vrednost je 50 milijard dolarjev in za katere bodo prav tako veljale 25-odstotne carine. Če že trgovine ni mogoče uravnotežiti, je zdaj uravnotežena vsaj bolečina. Kitajce boli zaradi ovire, ki so jo postavili pred njihove polprevodnike, dele za komunikacijske satelite ali izstrelitvene rampe, zato so se odločili pritisniti na ameriške občutljive točke, med drugim na nekatere tipe letal, avtomobilov, nekatere vrste govedine, nekatere električne avtomobile … To, da še niso uvedli carin na vsa letala, avtomobile ali vse vrste govedine, pomeni, da se je uradni Peking še vedno pripravljen pogajati.

Kitajska je seveda zaskrbljena. Več kakor 18 odstotkov njenega skupnega izvoza konča na ameriškem trgu, kamor je samo leta 2016 azijska sila prodala za približno 463 milijard dolarjev blaga. Toda ključno vprašanje je še vedno, ali lahko ZDA ustavijo kitajsko rast, zlasti na področju, ki je zdaj v središču pozornosti: bo carinska vojna prisilila Kitajsko, da si bo nehala prizadevati za to, da bi do leta 2025 postala globalna voditeljica na področju umetne inteligence?

Vse kaže, da ne. Po dosedanjih izkušnjah lahko pričakujemo samo to, da bodo prestavili rok za prevzem vodilnega položaja za nekaj let. V prihodnost, seveda. Skoraj vsi analitiki iz priznanih finančnih hiš ali visokotehnoloških ustanov menijo, da bo Kitajska zmagala v sedanji tekmi na področju umetne inteligence. In skoraj vsi so utemeljili svoje prepričanje tako, da so poudarili, da azijska sila nima niti ene zakonske omejitve pri zbiranju osebnih podatkov.

»Ne trdim, da so kitajska podjetja boljša od ameriških ali da so kitajski inženirji boljši od ameriških,« je dejal Dong Tao, podpredsednik podružnice banke Credit Suisse za območje azijskega Tihega oceana. »Kitajska bo postala velika na področju umetne inteligence in velikih podatkov ravno zato, ker nima resnih zakonov o zaščiti zasebnosti podatkov.«

Tako bo Kitajska tudi na tem pomembnem področju premagala Zahod z njegovim orožjem. Medtem ko bodo Evropa in ZDA omahovale in se odločale, ali smejo odpustiti Marku Zuckerbergu škandal, povezan s podjetjem Cambridge Analytica, ki mu je Facebook omogočil dostop do osebnih podatkov več kakor 50 milijonov uporabnikov, kitajska aplikacija wechat vsak dan obdela več kakor 7 milijard fotografij in jih spremeni v podatkovni vir.

Po trditvah nekaterih analitikov je treba pri tem upoštevati še kulturni dejavnik, saj v kitajski kolektivistični družbi menda prevladuje prepričanje, da pošten človek nima česa skrivati, zato so uporabniki družbenih omrežij večinoma pripravljeni deliti podatke o sebi. Če smo natančnejši, pravzaprav nimajo izbire. V kitajskih javnih straniščih do pred 20 leti niso imeli vrat, da se tam ljudje ne bi mogli na skrivaj dogovarjati. Ni šlo za to, da pošten človek nima razlogov, da ne bi šel na potrebo vsem na očeh. To je bila drugačna kultura, recimo ji kultura splošnega nadzora.

In kaj zdaj, ko se je pokazalo, da prav neomejen dostop do osebnih zadev vsakega posameznika zelo koristi razvoju umetne inteligence? Se bodo Evropejci pripravljeni odpovedati svoji kulturi individualizma, svetinji diskretnosti in prednostim zasebnega prostora v fizičnem in kibernetskem smislu? Tudi če bi bili pripravljeni to storiti, se moramo takoj zatem vprašati, ali lahko demokracija preživi brez zagotavljanja zasebnosti.

Vse to potrjuje tezo, da bo Kitajska zmagala v tekmi za položaj vodje na področju umetne inteligence, in čeprav Trumpove carine odsevajo prav takšno spoznanje, ne bodo preprečile azijski sili uresničitve cilja, zapisanega v partijskih dokumentih. Prav tako ne bi smeli spregledati težav, ki se bodo pojavile zaradi novih ameriških ovir, usmerjenih proti kitajskim naložbam na tem področju.

Azijska sila mora imeti dostop do tujega znanja, če bi si rada skrajšala pot do cilja, preskočila lastne ovire in prepotovala razdaljo, ki jo še mora prehoditi do silicijeve doline. To, da se je ameriški odbor za tuje naložbe na začetku leta odločil preklicati posel, s katerim je Jack Ma, ustanovitelj in predsednik Alibabe, kupil družbo MoneyGram, še vedno zelo ovira poslovanje tega podjetja, ki bi rado prehitelo domače tekmece pri internetnem plačevanju.

Dvoboj med Belo hišo in Zhong­nanhaiem bo gotovo prisilil Kitajsko v iskanje drugih poti do cilja. S 60 milijardami dolarjev na leto, kolikor jih namerava njena vlada vložiti v razvoj umetne inteligence do leta 2025, jih bo brez dvoma našla. Tudi če ima Trump prav, ko pravi, da je treba zdaj dokončno urediti odnose z azijsko silo, bo mogoče ohraniti prednost pred njo samo z več naložbami v to, zaradi česar je bil Zahod do zdaj naprednejši od nje. V inteligenco. Če nam je zmanjkalo naravne, pa v umetno.