Je pravica do zraka človekova pravica?

Pred kratkim so na eni od tiskovnih konferenc, ki so jih organizirali na kitajskem zunanjem ministrstvu, postavili vprašanje, zakaj se stopnja onesnaženosti zraka, ki jo meri ameriško veleposlaništvo v Pekingu, pogosto precej razlikuje od uradnih podatkov. Mar to ne pomeni, je vprašal novinar, da kitajska vlada noče priznati, da se neuspešno bojuje proti smogu.

»Po mednarodnih konvencijah,« je odgovorila tiskovna predstavnica Jiang Yu, »je območje, kjer stoji veleposlaništvo ZDA, ameriško ozemlje. Zato podatki, izmerjeni nad tem ozemljem, kažejo samo na to, da ameriški zrak ni čist.«

To je bila samo ena od domislic kitajskih uradnikov, ki je na obraze državljanov zvabila kisel nasmeh z nekaj dvoma in besa. »To je neverjetno, toda resnično,« je komentiral neki Pekinžan na Wechatu, kitajski različici Twitterja.

Peking je več dni prekrival gost smog, in ko je v četrtek zjutraj končno zapihal hladen veter, so državni fotografi hitro začeli slikati Trg nebeškega miru pod modrim nebom, vlada pa je napovedala odpravo »rdečega opozorila«, ki je v glavnem mestu in v več kakor 20 drugih mestih na severu države začelo veljati prejšnji petek. Otroci bodo spet odšli v šole, ki so bile zadnje dni zaprte zaradi ogroženega zdravja otrok, avtomobili bodo spet začeli voziti po cestah, s katerih so jih umaknili po sistemu izmenične vožnje s parnimi in neparnimi registrskimi tablicami, letala bodo spet vzletela, potem ko so odpovedali več sto poletov, tovarne bodo spet zagnale obrate, ki so jih zaustavili kljub velikanskim izgubam za gospodarstvo.

Izogibanje radikalnim ukrepom

Kitajsko vodstvo je naredilo vse, da mu umazan zrak ne bi pokvaril ugleda, toda »inteligentne« izjave, kakršna je bila tista na račun ameriškega veleposlaništva, katerega meritve onesnaženosti Peking označuje za prevratno delovanje, samo še krepijo splošno prepričanje Kitajcev, da so vsi ti ukrepi površni in sprejeti v naglici ter da se vlada vztrajno izogiba radikalnim ukrepom, s katerimi bi smog za vedno pregnala iz kitajskih mest.

Skoraj pol milijarde ljudi je te dni ogrožal smog, zato je Cheng Hai iz odvetniške družbe Wutian vložil tožbo proti vladi pokrajine Hebei. »Od vlade zahtevam, da mi plača 9999 juanov (1380 evrov),« je izjavil in pojasnil, da bi rad prisilil sodišče, da bi presodilo proti vladi zaradi zanemarjanja dolžnosti pri nadzoru onesnaženosti. »Vlado zanima samo gospodarski razvoj.«

Kitajska vlada je konec novembra res izdala »belo knjigo« o pravici do razvoja in v njej posebej naštela uspehe, dosežene pri izkoreninjanju revščine, podaljševanju povprečne življenjske dobe in stopnji izobraženosti.

Toda ko je skupina ameriških, nemških in kitajskih znanstvenikov ta mesec objavila rezultate raziskav, ki razkrivajo, da se na strehah pekinških zgradb kopiči podobna koncentracija sulfatov, kakor se v zraku nabere po izbruhu vulkana, so zdravniki posumili, da so čedalje pogostejše driske pri številnih državljanih stranski učinek zastrupljenosti s sulfati. Količina soli žveplove kisline, odkrite na strehi univerze Tsinghua, denimo, je bila podobna tisti, s katero je bila prekrita Skandinavija leta 2010 po izbruhu vulkana Eyjafjallajokull na Islandiji.

Naravni ventilator

Državljani so se zato vprašali, ali ne bi poleg pravice do razvoja morali imeti tudi pravico do zraka, da ne bi precejšnji del prebivalcev, ki so se rešili revščine, predčasno umrl za posledicami onesnaženosti. Znanstveniki zdaj že vedo, da je smog nevarnejši povzročitelj smrti od cigaret. Približno milijon Kitajcev vsako leto umre zaradi posledic kajenja, zaradi onesnaženosti zraka pa umre več kakor milijon ljudi samo na območju med Pekingom, Tianjinom in Hebeijem ter v deltah reke Jangce in Biserne reke.

Kaj je največji povzročitelj takšne onesnaženosti, je tema neskončnih razprav, ki pogosto postanejo nesmiselne.

Strokovnjaki ponavljajo, da je glavni povzročitelj premog, zlasti v zimskih mesecih, ko ga na severu države začnejo uporabljati pogosteje. Toda ker Peking izkorišča veter kot naravni ventilator, so nekateri obtožili vetrne elektrarne, zgrajene zaradi zmanjšanja onesnaženosti v pokrajinah Hebei in Notranja Mongolija. Vetrnice namreč znižujejo hitrost vetra nad tlemi, pravijo strokovnjaki, in hitrost vetra v Pekingu se je očitno zmanjšala s 3,7 na 3 metre na sekundo. Ko so nekateri opozorili, da so vetrne elektrarne predaleč stran od glavnega mesta, da bi lahko vplivale na hitrost vetra, so se oglasili drugi strokovnjaki, ki so za pomanjkanje vetra okrivili pas gozdov, ki so jih posadili, da bi preprečili spreminjanje pokrajine v puščavo.

Medtem ko znanstveniki razpravljajo o vzrokih za pojav smoga, se je več tisoč Pekinžanov odločilo, da bodo postali »ekološki begunci«. Odpotovali so na jug. Turistične agencije so jim ponudile preprosto zabavo: »Očistite svoja pljuča!«