Tiskane izdaje
Kako bo na generalni skupščini OZN Indija glasovala o odločitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa za priznanje Jeruzalema kot glavnega mesta Izraela, je bilo vprašanje, ki se je bolj nanašalo na prihodnost južne Azije kakor na odnose na Bližnjem vzhodu.
Ko je Indija po ambivalentnem molku pred glasovanjem v četrtek dvignila roko proti ameriški odločitvi, je bil to še en znak, da »zavezništva za sto let« med Washingtonom in New Delhijem, o katerem je pred kratkim govoril državni sekretar Rex Tillerson, ne bo tako preprosto uresničiti.
»Mnenje Indije o Palestini je neodvisno in dosledno, oblikovali smo ga skladno z našim razmišljanjem in interesi, zato o njem ne odloča nobena tretja država,« je pojasnilo indijsko zunanje ministrstvo. V izjavi niso omenili besede »neuvrščenost«, vendar je bil indijski glas v OZN pravzaprav preostanek že zdavnaj izgubljenega vodstvenega položaja te države na svetovnem odru, ko je njen premier Džavaharlal Nehru z gibanjem neuvrščenosti ponudil Indiji in drugim državam v razvoju alternativno možnost zunaj bojišča hladne vojne in izključujoče izbire med ZDA in Sovjetsko zvezo.
Toda za sedanjega indijskega premiera Narendro Modija beseda »neuvrščenost« pomeni nekaj popolnoma drugega. Natančneje bi lahko rekli, da vodi politiko uvrščenosti na vse strani, saj se nekaj časa objema s Trumpom, nekaj časa sklepa trdno partnerstvo z japonskim premierom Šinzom Abejem, nekaj časa se drži za roke z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, poleg tega celo s kitajskim vodjem Xi Jinpingom ohranja ravnotežje prijaznosti med velesilama. Toda glas proti Trumpu in pravzaprav tudi Izraelu je bil tokrat zelo tvegan celo za Modija. Njegovi volivci so ga zelo kritizirali zaradi tega in obtožbe še vedno dežujejo z vseh strani.
»Indija je naredila veliko napako,« je izjavil član Modijeve stranke Bharatija Džanata (BJP) in poslanec v indijskem parlamentu Subramanian Svami. »Glas za palestinsko resolucijo v OZN nasprotuje indijskim državnim interesom, saj Palestina ni nikoli podprla Indije pri Kašmirju in islamističnih terorističnih napadih, Izrael pa nas je vedno podpiral,« je na twitterju zapisal Svami.
Mnogi so se spraševali, kako bo takšen glas v OZN vplival na nadaljnja prizadevanja Indije, ki poskuša pridobiti stalni sedež v varnostnem svetu. Hkrati so se spraševali, kakšno partnerstvo je Modi sklenil z Benjaminom Netanjahujem med obiskom v Izraelu junija letos in kako se bo to razvijalo, saj bo izraelski premier prihodnji mesec prišel v New Delhi.
Toda Modi je zaigral na močno karto. Ne samo da je opozoril Trumpa, kako težko je zvabiti Indijo v nesomerno zavezništvo, ampak je tudi izničil argument, ki bi ga novi vodja Kongresne stranke lahko uporabil že na začetku mandata.
Netanjahu
Potem ko je Rahul Gandhi prejšnji konec tedna prevzel vodilni položaj v najstarejši indijski stranki od svoje matere Sonie, je v petek prvič na novem položaju predsedoval sestanku delovnega odbora kongresa. Mnogi ga že pazljivo opazujejo, in medtem ko nekateri analitiki dvomeče omenjajo, da je 47-letni naslednik dinastije Nehru-Gandhi zadnje upanje za oživitev Kongresne stranke, drugi s strahom poudarjajo, da je to zadnja možnost za preživetje indijske sekularnosti.
Indijci pod besedo sekularnost razumejo pluralnost in pravičen odnos do religijskih manjšin, in čeprav tega dejansko nikoli niso uresničili niti pod oblastjo Kongresne stranke, sta se prav pri tem vprašanju najbolj razlikovali Kongresna stranka in BJP, ki je vedno – in odkar je na oblasti Modi še posebno – podpirala hinduistični nacionalizem.
Nerendra Modi vodi politiko uvrščenosti na vse strani. Foto: Praksh Singh/AFP
Pred lokalnimi volitvami v državi Gudžarat prejšnji konec tedna je Gandhi vodil kampanjo Kongresne stranke in pri tem stavil na karto hinduizma, pravijo indijski analitiki. Opozarjal je na svojo pripadnost visoki kasti brahmanov, poudarjal svoj novi sloves dejavnega hinduističnega vernika, molil v številnih hinduističnih templjih in večkrat ponovil, da je »Šiva bhakt«, vernik božanstva Šiva.
»Džavaharlal Nehru, racionalist in humanist v pravem pomenu besede, bi se obračal v grobu, če bi videl, kako se njegov pravnuk baha s svojo versko in kastno identiteto med kampanjo v Gudžaratu,« je dogajanje komentiral Mohammed Ayoob iz središča za globalno politiko v Washingtonu.
Toda prav zato je Kongresna stranka na volitvah v državi, ki velja za najpomembnejše politično oporišče Narendre Modija, izgubila s priokusom zmagoslavja, saj je zaradi nje BJP izgubila 16 sedežev in se je bila prisiljena sprijazniti z večino s samo 99 poslanci v skupščini Gudžarata. Kongresna stranka je dobila 80 oziroma 83 sedežev, če upoštevamo še rezultate koalicijskih partnerjev, tako da je, kakor pravi Daršan Desai, kolumnist portala Asia Times, »Rahul Gandhi izgubil, vendar ne zares, Narendra Modi pa zmagal, vendar ne zares«.
Zadnje upanje
Z glasovanjem o Jeruzalemu se velika tekma med stranko BJP in Kongresno stranko seli tudi v zunanjo politiko. To bi lahko bilo zelo zanimivo ravno zdaj, ko Indija hkrati deluje kot partnerica in tekmica Kitajske, ki je njena sočlanica v večstranskih organizacijah s samo nekaj državami članicami. Obe sta namreč članici združenja Brics (blok, ki združuje Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko) in Šanghajske organizacije za sodelovanje, hkrati pa tekmujeta med seboj za prevlado nad Indijskim oceanom ter nad ključnimi točkami srednje, južne in jugovzhodne Azije.
Kitajski mediji ne skrivajo naklonjenosti do Kongresne stranke, vendar so hkrati pripravljeni poročati o mnenju nekaterih predstavnikov te stranke, da je imenovanje Gandhija za vodjo »obupan in nedemokratičen ukrep«, ki dokazuje, da kongres ne predstavlja več nove Indije, ampak je izgubil tla pod nogami ter se slabo znajde v novih političnih in družbenih razmerah. In vendar se vsi strinjajo, da je Rahul Gandhi zadnje upanje, da stranka obstane in morda – za zdaj je to samo neki oddaljeni morda – zmaga na volitvah leta 2019.
