Tiskane izdaje
Morda je uradni Peking hladnokrvno pričakal novico o strmoglavljenju levičarske vlade v Braziliji tudi zato, ker se je novi predsednik Michel Temer takoj po prisegi odpravil na Kitajsko. Kitajski voditelji se radi pogovarjajo iz oči v oči, med pogovori postavljajo posredna vprašanja in pričakujejo neposredne odgovore.
Še preden bodo Kitajci sklenili, da je vse, kar se dogaja v Braziliji, velika zarota ZDA in velikega kapitala, seveda usmerjena proti največjima ameriškima tekmicama, Kitajski in Rusiji, se bodo s Temerjem pogovorili o dveh stvareh. Najprej ga bodo vprašali, ali razmišlja o kakršnemkoli ukrepu, podobnem braxitu, kakor zloslutni analitiki pravijo morebitnemu izstopu Brazilije iz skupine Brics in tako namigujejo na brexit, ki je pretresel Evropsko unijo. Poleg tega jih bo zanimalo, kaj namerava storiti za zaščito kitajskih naložb v brazilsko infrastrukturo in industrijo, ki bi morale znašati približno 50 milijard dolarjev.
Gospodarski načrti
Kitajsko vodstvo je mirno sprejelo novice iz Brazilije tudi zato, ker bodo Temerja v prihodnjem mesecu in pol videli kar dvakrat. Ta konec tedna se bo udeležil srečanja državnih in vladnih voditeljev iz članic kluba G20 v mestu Hangzhou, sredi oktobra pa bo odpotoval v indijsko mesto Goa, kjer se bo sestal z voditelji Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike v okviru foruma, katerega kratica je do zdaj namigovala na »opeke« (bricks) novega globalnega stolpa oziroma na začetek nove globalne ureditve.
Kitajska je tokrat v poročilih in komentarjih resda zadržana, vendar na prevrat v Braziliji kljub temu gleda sumničavo in tesnobno. Azijski sili se že do zdaj ni zdelo najpomembnejše vprašanje, ali v tej državi vlada stranka, ki je ideološko blizu Kitajski ali ne, ampak jo je zanimalo, ali njeno gospodarstvo vodi skupina, ki računa na kitajski trg in naložbe.
Odstavljena brazilska predsednica je prepričana, da je šlo pri njeni zamenjavi za »drugi državni udar« - prvi se je zgodil leta 1964, ko se je začela vojška dikatura. Foto: Ueslei Marcelino/Reuters
Za Kitajsko je zelo pomembno, ali so Dilmo Rousseff zamenjali zato, da bi njen položaj zasedel – kakor so v Pekingu diskretno prepričani – ameriški človek, in ali je njegova naloga izriniti Kitajsko z »dvorišča« ZDA ter ji prekrižati načrte o »mirnem vzponu« na oder velesile. Brazilija je z nestanovitnim gospodarstvom bolj slabo krepila skupino Brics, vendar bi pod novo vlado lahko prav zato odkrito poskusila najti zdravilo za svoje obolelo gospodarstvo nekje zunaj razvpitega bloka. Tako bi drugim pokazala, da vir gospodarske vitalnosti zdaj ni več na Daljnem vzhodu, ki se je znašel pod pritiskom zaradi upočasnjevanja kitajske »lokomotive«, nerešenih medsosedskih odnosov in velikih dvomov o tem, kakšno razvojno pot izbrati.
Tudi če se strinjamo s trditvijo Dilme Rousseff, da je njena zamenjava »drugi državni udar«, ki ga je doživela v življenju (prvi se je zgodil leta 1964, ko se je začela vojaška diktatura), si nihče ne more zatiskati oči pred slabimi rezultati, s katerimi je Brazilija vstopila v drugo polovico leta. Tudi v drugem četrtletju se je namreč bruto družbeni proizvod zmanjšal za 0,6 odstotka v primerjavi s prvim trimesečjem in kar za 3,8 odstotka v primerjavi z enakim obdobjem lani, je v sredo sporočil brazilski inštitut za geografijo in statistiko. Brezposelnost je bila do konca julija 11,6-odstotna. Kljub znakom izboljšanja razmer v avtomobilski proizvodnji, gradbeništvu in energetiki je ena najpomembnejših držav v razvoju očitno doživela gospodarski zastoj.
Dvojni izziv
Za Kitajsko je to dvojni izziv. V Pekingu so namreč ugotovili, da se je Temerjeva priljubljenost močno zmanjšala, javnost pa bo še naprej budno opazovala, ali je njegovo vedenje kaj več od »napada v hrbet« političnih nasprotnikov. Kitajce bo še naprej najbolj zanimal odgovor na vprašanje, kaj je njegova najpomembnejša naloga. Če je to gospodarsko okrevanje, se bo tudi njegova konservativna skupina morala zanašati na azijske partnerje in seveda Brics. Toda če ima Temer drugačne strateške naloge, bo morala azijska sila čim prej spremeniti svoj položaj na tem forumu in se vsaj začasno posvetiti krepitvi trikotnika RIC – Rusija, Indija in Kitajska. Tako bi bila pripravljena na morebiten braxit in zmanjšanje pomena Južne Afrike kot stabilnega partnerja v medcelinski konstrukciji.
Odstavitev brazilske predsednice za Kitajsko ni presenečenje, vendar se je pojavila kot neugoden preizkus kitajskega vodstva tik pred pomembnima srečanjema voditeljev v Hangzhouju in Goi. Med pripravami na srečanje državnih in vladnih voditeljev iz 19 najvplivnejših gospodarstev ter voditeljev držav članic EU je Kitajska v Hangzhouju odstranila vse morebitne varnostne izzive; storila je vse, da bi celo smog izginil iznad 9-milijonskega mesta ob Zahodnem jezeru ter spet naročila tamkajšnjim prebivalcem, naj pred tujimi gosti ne pljuvajo po cesti in naj skrbno pazijo na svoje vedenje.
Toda ni se mogla pripraviti na očitne dokaze o neuspehu prav tistega koncepta, ki ga je hotela poudariti tudi na srečanju voditeljev G20, nato pa še potrditi na srečanju voditeljev držav članic Brics. Ta koncept predvideva selitev središča globalnega razvoja z zahoda na vzhod in s severa na jug. Na podlagi tega koncepta se je leta 1999 pojavila ideja o skupini G20 kot odrešilni širitvi področja sodelovanja in delovanja ozkega kluba G7, ki je že takrat pokazal, da ne more rešiti ključnih težav svetovnega gospodarstva.
Novi predsednik Brazilije Michel Tremer se je takoj po prisegi odpravil na Kitajsko. Ena od glavnih tem obiska bo morebiten izstop Brazilije iz skupine Brics. Foto: Ueslei Marcelino/Reuters Pictures
Pet rastočih sil
Kitajsko partijsko in državno vodstvo je hotelo ravno v Hangzhouju pokazati, da si največja država v razvoju predstavlja »inovativno, oživljeno, medsebojno povezano in vključujoče svetovno gospodarstvo«, nato pa takšen pristop uresničuje v ožjem krogu petih rastočih sil, ki jih povezujejo nova razvojna banka, kupi deviznih zalog in medsebojna različnost kot največja prednost pri premagovanju razvojnih ovir.
Toda brazilski preobrat opozarja prav na tiste točke, na katerih ne samo da je spodletelo vladi Dilme Rousseff, ampak je ostalo neuresničeno tudi temeljno poslanstvo Bricsa. Nobena od petih držav ni dovolj (če je sploh) odločno zakorakala v sistemske reforme, nobena ni dokončno (če je sploh) obračunala s korupcijo in nobeni ni uspelo najti skupne ideje, v imenu katere bi bilo vseh pet držav pripravljeno zanemariti svoje interese. Razen seveda revizije sedanje svetovne ureditve kot slabo določljivega veziva, ki se mu skoraj nobena članica Bricsa ni dovolj pogumno, iskreno in inovativno posvetila.
Že zdavnaj pred začetkom zasedanja voditeljev držav članic G20 so članice Bricsa napovedale, da bodo v Goi še naprej razmišljale, kako lahko pomagajo spodbuditi gospodarsko rast. Zdaj se bodo posvetile predvsem ohranitvi foruma. In seveda bo občasno kdo ugotovil, da so politični prevrat v Braziliji morda res izvedli zato, da bi ustavili strateški vzpon Kitajske in Rusije. In kaj, če je to res? Brazilija je samo ponovila vprašanja, ki že dolgo odmevajo z globalnega odra. Lahko skupina G20 odgovori nanja? Ima Brics kakšno rešitev? Samo to nas zares zanima.
