Jedrska varnost in Trumpov »vojni« kabinet

V Washingtonu je ozračje kao­tično, je med obiskom v Sloveniji dejal naš newyorški dopisnik. Vsi vemo, da seznami obstajajo, tako da iz dneva v dan čakamo le še na to, kdaj bo predsednik Donald Trump tvitnil, in bo odletel še en minister ali svetovalec.

Pred kratkim se je to zgodilo za Trumpov kabinet dokaj zmernemu zunanjemu ministru Rexu Tillersonu. Trump ga je tako rekoč čez noč, kar s tvitom, odslovil iz Bele hiše in na njegovo mesto imenoval veliko bolj radikalnega vodjo Cie Mika Pompea. Dober teden pozneje se je zgodba ponovila s predsednikovim svetovalcem za nacionalno varnost H. R. McMastrom. Trump ga je zamenjal z ekstremnim zunanjepolitičnim »jastrebom« Johnom Boltonom, ki je v času Georgea W. Busha veljal za enega ključnih pripravljavcev iraške vojne.

Očitno postaja, pravijo opazovalci, da se v Beli hiši niso uresničile pobožne želje ameriških evropskih zaveznikov in velikega dela sveta, češ da bodo kongres, ogromna ameriška administracija in prevladujoča večina razumnežev že nekako »otesali in obrzdali« arogantnega in v vseh pogledih čudnega predsednika. Prej bi lahko rekli, da se dogaja nekaj temu nasprotnega. Trump nadaljuje svojo agresivno nacionalistično zunanjo politiko, hkrati pa iz svoje administracije načrtno izganja vse, ki bi mu še lahko nasprotovali. Obrambni minister James Mattis je eden redkih vsaj še približno zmernih, ki ostaja, pravijo opazovalci, a se menda tudi njemu maje stolček.

»Vojni« kabinet?

Donaldu Trumpu je torej kljub, milo rečeno, »neobičajni« politiki, ki jo zganja in se iz nje norčujejo vsi, v dobrem letu dni uspelo izpeljati že marsikaj izmed tistega, kar je predvolilno napovedoval. Podpisal se je pod davčno reformo in uvedel kazenske carine na (za zdaj predvsem kitajsko) jeklo in aluminij, odstopil od pariškega okoljskega sporazuma in azijskega prostotrgovinskega partnerstva, dosegel je, četudi po večkratnih poskusih, tudi prepoved priseljevanja muslimanov iz več islamskih držav, tako da bo prej ali slej, naj se vsi še tako smejijo njegovi nori ideji, verjetno postavil tudi obljubljeni zid na meji z Mehiko. Če ne drugače, pa tako, da bo iz procesov odločanja nagnal in odpustil vse, ki se ne strinjajo z njegovimi predsedniškimi odločitvami.

V Trumpovi vladi že zdaj, ko jo je po dobrem letu dni težav korenito kadrovsko »počistil«, praktično ni več razumnega politika, ki bi ga še lahko držal v šahu, ugotavljajo nekateri evropski komentatorji (Jörg Lau, Die Zeit). Ker se razmere­ na mednarodnem prizorišču zaostrujejo (zaostrovanje z Rusijo, trgovinska vojna s Kitajsko, jedrski duel s Severno Korejo, miniranje iranskega jedrskega sporazuma), se nekateri komentatorji odkrito sprašujejo, »kako velika je postala nevarnost vojne«. Kajti jasno je, da sta ključna nova Trumpova izbranca, tako zunanji minister Pompeo kot varnostni svetovalec Bolton, vse prej kot miroljubneža in da se oba odločno ogrevata za Trumpovo »močno Ameriko«, ki mora biti pripravljena svoj prav, če ne gre drugače, izsiliti tudi z golo silo.

Ob čedalje očitnejši zadržanosti, previdnosti in umikanju celo tistih politikov iz vrha ameriške administracije, ki jih Trump še ni odstavil ali zamenjal z radikalnejšimi, to postaja vse bolj nevarno, svarijo poznavalci. Kajti ob nekaterih, tudi za jedrsko varnost sveta neodložljivih problemih, ki jih bo treba v kratkem reševati, nehote lahko ­izbruhne tudi ­nepričakovana ­vojna.

Jedrska Kim in Iran

V začetku maja (12. maja) bo potekel rok, ki ga je Donald Trump dal evropskim zaveznicam (Francija, Velika Britanija in Nemčija), da spremenijo oziroma izboljšajo po njegovem »najslabši možen« jedrski sporazum, ki so ga z Iranom v okviru tako imenovane »peterice plus Nemčija« podpisale skupaj s preostalimi tremi največjimi stalnimi jedrskimi člani varnostnega sveta ZDA, Rusijo in Kitajsko. Sicer bodo ZDA, kot je zagrozil Trump, sporazum razveljavile same.

Ker je malo verjetno, da se bo tako »popravljanje« komaj dve leti starega sporazuma, ki po prepričanju vseh drugih podpisnic deluje, res zgodilo in da se bo Teheran s tem strinjal, obstaja realna nevarnost, da se bo Iran ob morebitnem ameriškem odstopu od sporazuma odločil obnoviti prizadevanja za izdelavo jedrske bombe. To bi v Izraelu (če seveda ne bo, računajoč na ameriško podporo, ukrepal kar sam) in Saudski Arabiji takoj sprožilo zahteve po vojaškem obračunu s teheranskim režimom, ki bi se jim Trump, podprt z »jastrebi« v prenovljeni administraciji, najbrž težko uprl.

Nekaj podobnega se hitro lahko zgodi – in nevarno zaostri – tudi med za začetek maja napovedanim srečanjem Donalda Trumpa in severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una. Ker je tudi tu malo verjetno, da bi dva takšna »ega« med srečanjem našla dogovor o zapletenih problemih, ki jih na Korejskem polotoku ni mogoče rešiti brez tesnega ameriškega sodelovanja s Pekingom (Trump je z njim v jeklarski vojni) in Moskvo, ki jo Trumpova znova »velika Amerika« že nekaj časa žene v novo hladno vojno, se v primeru Kimovega trmoglavljenja tudi tu razmere hitro lahko zaostrijo.