Tiskane izdaje
Južna Koreja je med olimpijskimi igrami delovala sproščeno, varnostni ukrepi so bili na videz mehki, ampak v ozadju tega je bil zakon.
Zimske olimpijske igre v Pjongčangu so ravno dobile polet, ko je z druge strani Pacifika prišla strašna novica o še enem streljanju v šoli. V njem je 19-letni mladenič s polavtomatsko puško ubil 17 ljudi in jih ranil še 15. »Morda bi se lahko ZDA kaj naučile od Koreje,« se je oglasil časopis Korea Times.
Dovolj je, če pogledate južnokorejski zakon o posedovanju orožja, pa boste razumeli, kakšno lekcijo je korejski časopis odčital Američanom. Puške in pištole morajo biti v Južni Koreji pod strogim nadzorom, od leta 2015 pa vlada v Seulu pripravlja zakon, s katerim bi vsako strelno orožje opremili z napravo za sledenje GPS. Tako bi točno videli, ali se puška, namenjena lovu, v resnici približuje naselju in šoli. Organi pregona bi se torej lahko odzvali, še preden bi se zgodila tragedija.
Nakup orožja le s policijskim dovoljenjem
V Južni Koreji so že doslej strogo nadzorovali orožje. Državljani ga lahko kupijo samo, če dobijo policijsko dovoljenje, uporabljajo pa ga lahko v zamejenem časovnem obdobju, ki ponavadi sovpade z lovsko sezono. Ko je lova konec, morajo puške deponirati na policijskih postajah, kar pomeni, da te nimajo kaj početi doma. Celo biatlonci v olimpijski vasi niso smeli imeti svojih pušk v spalnicah, ampak so jih hranili v posebno zavarovanih prostorih.
Proizvajalcem orožja in nabojev je prepovedano kakršnokoli oglaševanje. Tisti, ki posedujejo puške in pištole, lahko kupijo naboje samo na policiji, ki ima tako tudi jasen pregled nad količino smrtonosnega orožja med civilisti.
Prav zato, so opozorili južnokorejski mediji, je bilo varovanje med olimpijskimi igrami relativno sproščeno. Na perone železniških postaj so postavili detektorje kovin, a redko je policija pregledovala potnikom nahrbtnike in torbe. Kot bi bila prepričana, da v njih ne more biti ničesar nevarnega.
To ne pomeni, da v Južni Koreji ni nasilnih smrti. Leta 2016 so v državi z 51 milijoni prebivalcev obravnavali le 356 ubojev, na kar v Čikagu, ki ima skoraj tri milijone prebivalcev, gledajo z zavistjo. V tem mestu je v letu dni ubitih 762 ljudi.
Najmanj med civilisti
S 510.000 registriranimi kosi pušk in pištol, ki jih posedujejo civilisti (od katerih je le 60.000 z največjim dovoljenim kalibrom 5,5 milimetra), ima Južna Koreja manj strelnega orožja na prebivalca od katerekoli razvite države na svetu. Morda je tako, ker nenehno živi pod pritiskom možnega oboroženega spopada s Severno Korejo, tako da vlada čuti potrebo po večjem in strožjem nadzoru. Poleg tega mladi fantje služijo dveletni vojaški rok, kar jim da dovolj časa, da se naučijo vešče uporabljati strelno orožje.
V Južni Koreji se kljub vsemu včasih zgodijo strelski obračuni, a primerov, v katerih zaradi tega orožja trpi več kot en človek, je iz leta v leto manj in jih lahko preštejemo na prste ene roke. Z uvajanjem nadzora prek GPS si oblasti obetajo, da niti teh redkih primerov ne bo več.
Poostren nadzor
Predlog za uvajanje spremljanja s pomočjo naprav GPS se ni pojavil po naključju. Pred natanko tremi leti je neki moški ustrelil tri ljudi v prodajalni v mestu Sedžong, drama pa se je končala, ko so ga policisti ubili. Dva dni zatem je neki drug moški z lovsko puško ubil dva bratranca in policista, potem pa si je sodil sam. Tedaj so se zakonodajalci odločili ukrepati in so vložili zakon o večjem nadzoru nad orožjem. Ljudje, ki so bili v zaporu, ne morejo posedovati niti orožja za lov. Nikjer na Daljnem vzhodu ni posedovanje pušk in pištol tako svobodno kot v ZDA. Na Japonskem, na primer, je pred nakupom strelnega orožja treba opraviti preizkus psihološke stabilnosti, natančnosti streljanja in oceno duševnega zdravja, ki ga organi pregona večkrat preverijo tudi v razgovoru s sorodniki in prijatelji prosilca. Lastnik orožja mora vsake tri leta ponovno rešiti test, ki dokazuje, da je duševno še vedno stabilen.
Lekcija za Združene države Amerike? Nedvomno.
