Tiskane izdaje
Tako kot se vojaški strokovnjaki na eni strani sprašujejo, kaj vse lahko zadene nov severnokorejski projektil hvasong 14, analitiki po drugi strani razmišljajo, kako se lahko Amerika sploh zaščiti pred čedalje močnejšim orožjem vojske Kim Džong Una. Malokdo dvomi, da lahko Severna Koreja doseže ameriško ozemlje. Nihče pa ni prepričan, da je ameriški ščit pripravljen pričakati katerikoli severnokorejski projektil.
Severnokorejska tiskovna agencija KCNA je po izstrelitvi prvega medcelinskega projektila sporočila, da lahko Pjongjang zdaj zadene katerokoli točko na svetu, po mnenju Joshue Pollacka z inštituta za mednarodne študije Middlebury v Montereyu pa lahko hvasong 14 preleti samo nekaj več kot 6300 kilometrov. To ni dovolj za napad na Honolulu, je pa dovolj za udar na katerikoli del Aljaske.
Kimov cilj
Vsi se strinjajo, da je novi projektil precej spremenil razmere, še pomembnejše pa je, da bo v prihodnje vse odvisno od severnokorejskega vodje Kim Džong Una, ki je izpolnil obljube svojemu ljudstvu in okoliškim velesilam, zato lahko zdaj umiri razvoj raketnega in jedrskega programa ali pa se čim hitreje požene proti končnemu cilju: izdelati takšno vodikovo bombo, ki bi jo bilo mogoče namestiti na medcelinski projektil. To resda ne pomeni, da se bo Severna Koreja odločila streljati na ZDA, gotovo pa namerava čim bolj izpopolniti svoje sposobnosti uničevanja.
Za povečavo kliknite na infografiko.
Ameriški jedrski znanstvenik in profesor na Stanfordu Siegfried Hecker, ki so mu leta 2010 dovolili obiskati jedrski reaktor v Jongbjonu, je prejšnji mesec za južnokorejsko agencijo Jonhap povedal, da nekateri znaki jasno kažejo, da Severna Koreja zna pridobiti tritij, osnovni element za izdelavo vodikove bombe.
»Prepričan sem, da so že pridobili tritij,« je povedal Hecker, »saj opažamo, da so lani poskusili kupiti eno od ključnih sestavin, ki se imenuje litij 6, [...] popolnoma jasno je, da znajo pridobiti tritij.« Stanfordski profesor je poudaril, da je še dolga pot od vodikove bombe do njene uporabe kot orožje. Toda tudi o vseh drugih zadevah so bili zahodni znanstveniki prepričani, da so daleč zunaj dosega severnokorejskih znanstvenikov, nato pa se je pokazalo, da ti dobro vedo, kaj počnejo, in da jih pri njihovem početju popolnoma podpira državni vodja osebno. Zato se je bolj smiselno vprašati, ali imajo ZDA na voljo vse, kar potrebujejo za obrambo pred severnokorejskimi raketami, ki bi kmalu lahko bile opremljene z jedrskimi konicami.
Kljub več sto milijardam dolarjev, porabljenih za protiraketno obrambo, morajo ZDA še vedno upoštevati luknje v svojem ščitu. Ko so maja uspešno preizkusili prestreznik raket, ki je sestrelil simulirani medcelinski projektil, izstreljen iz smeri Severne Koreje, je tiskovni predstavnik Pentagona Jeff Davis priznal, da nadzornega programa še niso dokončno izpopolnili. Severna Koreja je med preizkusom, izvedenim v torek, pokazala, da lahko izstreli svojo raketo zelo visoko (več kot 2800 kilometrov), tako da je ameriški prestrezniki ne morejo odkriti, nato pa jo pod ostrim kotom natančno spustiti na izbran cilj.
Za povečavo kliknite na infografiko.
»Dva uspešna
Ameriška agencija za raketno obrambo (MDA) raje deli sistem na posamezne sloje in sestavne dele ter optimistično trdi, da je eden od njih, GMD (Ground-Based Midcourse Defense), dosegel 55-odstotno uspešnost, sistem aegis, nameščen na ameriških vojaških ladjah in v oporiščih, pa je bil uspešen v 83 odstotkih primerov. Tudi s takšnimi statističnimi podatki popolna zaščita še ni zagotovljena.
Ameriški ščit sestavlja 36 prestreznikov medcelinskih projektilov, od tega jih je 32 na Aljaski in štirje v Kaliforniji. Zaradi hitrega napredka severnokorejskega programa se bo v tekmi gotovo začelo novo obdobje.
Toda kaj bo nazadnje povzročila tekma? Jasno je, da bodo že grožnje, skupne vojaške vaje ameriške in južnokorejske vojske ter omenjanje vojaškega posega pripravili Severno Korejo do tega, da bo še hitreje pohitela na cilj. Po poročanju agencije KCNA je Kim Džong Un zavrnil možnost, da bi jedrski in raketni program postal sestavni del pogajanj, dokler se ZDA ne bodo odrekle »sovražni politiki in grožnjam z jedrskim napadom«.
Kot leta 1962
Predsednik Donald Trump se je z obljubami – resda jih je izrekel na twitterju – o tem, da se preizkus severnokorejskega medcelinskega projektila »ne bo zgodil«, spravil v nezavidljiv položaj. Ne samo da se je to zgodilo, ampak so hvasong 14 zelo uspešno izstrelili. Zdaj bodo ameriški vojaški modreci morali spremeniti strategijo do vzhodne Azije in razmisliti o tem, ali so sedanja vojaška zavezništva z Južno Korejo in Japonsko v novih razmerah sploh še smiselna.
Kriza na Korejskem polotoku čedalje bolj spominja na leto 1962, ko sta se ZDA in Sovjetska zveza najbolj približali jedrskemu spopadu po drugi svetovni vojni. Sovjetski vodja Nikita Hruščov je s kubanskim voditeljem Fidelom Castrom sklenil sporazum o postavitvi jedrskih raket na Karibskem otočju, da bi tako zagotovil obrambo pred ameriškimi balističnimi projektili, nameščenimi v Italiji in Turčiji.
Po 13 dneh intenzivnih pogajanj je kriza popustila in izognili smo se spopadu. Tudi zdaj nam ne preostane drugega. Vprašanje je samo, kdo bo prvi pripravljen začeti dialog, od katerega so Američani in Severni Korejci vsak dan čedalje bolj oddaljeni.
