Tiskane izdaje
»Pazite na počutje svojih otrok,« je pred koncem poletnih počitnic pozival japonski dnevnik Asahi Šimbun. »Lahko se zgodi, da bodo nekateri depresivni, ker morajo ponovno v šolo, nekateri pa bi si mogoče celo zaželeli, da bi izginili.«
Na Japonskem si vsako leto čez 300 učencev osnovnih in srednjih šol vzame življenje. Statistika, ki jo vlada vodi že več kot 40 let kaže, da se največje število takšnih tragedij zgodi na 1. september.
Na Japonskem se sicer šolsko leto začne že aprila, a poletne počitnice trajajo mesec dni. Otroci se 1. septembra vrnejo v šolske klopi. Prav takrat se pojavi depresija v najtežji obliki. Zunanjost nas ne sme preslepiti, je zapisano v »beli knjigi«, ki jo je na to temo izdala vlada. Pogosto se namreč zdi, da je otrok povsem pripravljen na odhod v šolo, potem pa se brez kakršnegakoli opozorila zgodi tragedija.
Vendar pa to zgolj pomeni, da so starši spregledali subtilne spremembe, ki kažejo na to, da nekaj ni v redu. Še posebej je treba posvetiti pozornost izgubi apetita ali pa nespečnosti, kar je zadostno opozorilo za posvetovanje z ustanovami, ki se ukvarjajo s psihološkimi problemi mladih.
Japonska ima zelo veliko število samomorov. Lansko leto je odšlo čez 25 tisoč ljudi v prostovoljno smrt. Še vedno pa je 18,5 samomorov na 100 tisoč prebivalcev, nekoliko manj kot v Južni Koreji, kjer se ubije 29 ljudi na sto tisoč prebivalcev, ali pa na Madžarski, kjer se ubije 19 ljudi na sto tisoč prebivalcev. Vseeno pa so te številke večje kakor v večini bogatih držav.
Mnogi psihologi in psihiatri so se posvetili preučevanju tega pojava. Odgovori na vprašanje, zakaj je Japonska na tretjem mestu v svetu po samomorih, so ravno tako zapleteni kakor samo življenje. Pri tem je vse skupaj začinjeno z japonsko tradicijo, kulturo in vero, ki za razliko od krščanstva samomor ne obravnava kot greh. Velik delež samomorilcev na Japonskem predstavljajo starejši, ki so osamljeni. Otroci in vnuki namreč nimajo časa, da bi se jim posvetili. Zato je pogosta misel, da je za potomce najboljše to, da jih razbremenijo ter preprosto izginejo.
Toda število samomorov najbolj narašča med mladimi Japonci. V prvi vrsti so to moški med 20. in 44. letom starosti. Statistike so dosledno spremljale dve finančne krize (leta 1998 in 2008), ki sta nedvomno doprinesle k povišanju stresa in občutku negotovosti. Toda razlogi za izgubo volje do življenja so veliko globlji. Psihologi pravijo, da je eden od osnovnih razlogov izolacija.
Strokovnjaki pravijo, da je za mlade Japonce značilno, da imajo veliko znanja in malo življenjskih izkušenj. Čeprav so še tako izobražen in informirani, pa se ne morejo nikjer naučiti, kako deliti svoje občutke z drugimi in kako si olajšati duševno tesnobo. Tudi družba, v kateri sta hierarhija in pravila obnašanja najvišji svetinji, prav tako ne pripomoreta k olajšanju tesnobe. Prav zato ni naključno, da čez milijon mladih Japoncev trpi zaradi sindroma »hikikomori«, ki dobesedno pomeni »biti zaprt«. Se pravi, zaprt v svojo sobo, iz katere nekateri med njimi nikoli ne gredo ven. Javnost jih obravnava kot »izginuli milijon«.
Strokovnjaki opozarjajo, da se vse to začne že v najzgodnejših letih. V japonskih šolah se vsaka ura začne z globokim poklonom. Sledi opozorilo učitelja ali učiteljice, da morajo biti zvezki, učbeniki in puščice s pisali lepo zloženi na levem delu šolske klopi. Vseskozi pa je prisoten latentni boj med zahtevama, da so v razmišljanju inovativni in da se obnašajo ponižno.
Vladni urad je pred začetkom tega šolskega leta med mladimi v starosti med 12 in 29 let izvedel anketo. Izkazalo se je, da je 80 odstotkov anketirancev potrtih, ena tretjina pa misli, da ne bodo srečni, ko bodo stari 40 let. Čeprav to še ni klinična depresija, pa zanjo obstajajo plodna tla. Če k temu dodamo še težave v družini in neuspehe v šoli, so zelo pričakovana posledica črne misli.
Med učenci osnovne šole so najpogostejši vzroki za samomor problemi v družini, med srednješolci pa jih k temu koraku privedejo slabe ocene in strah, da se ne bodo mogli vpisati na fakulteto. Ker je ta problem na Japonskem vse bolj pereč, je tudi vedno več svetovalnih služb, ki preko medijev nudijo svoje storitve. Ministrstvo za izobraževanje je vzpostavilo »vročo« telefonsko linijo preko katere lahko starši 24 ur na dan dobijo nasvet glede zaskrbljujočega obnašanja njihovih otrok. Vse večji del družbe je mobiliziran za to, da najmlajšim ponudijo roko ali uho za poslušanje tega, kar imajo za povedati.
Vseeno pa je osnovni razlog za obup skrit nekje globoko pod sloji tradicije in modernosti, ki se na Japonskem tako čudovito prepletata pred očmi in tako grozovito bojujeta v mladih dušah. Na vprašanje, kako se bo ta spopad razrešil, pa še nihče nima odgovora.
