Kaj storiti s Kimom?

Odzivi v svetu na najnovejšo podzemno eksplozijo, ki jo je Severna Koreja izvedla v nedeljo, kažejo na to, da niti najmočnejši nimajo odgovora na vprašanje, kako ustaviti Kim Džong Unove jedrske ambicije.

Vse jasnejša so znamenja, da bi Pjongjang že prihodnji konec tedna lahko izstrelil medkontinentalno raketo, ki bi lahko nosila vodikovo bojno konico. Čeprav vse sile grozijo z »odločnimi ukrepi«, novimi sankcijami ter celo »odprtimi opcijami«, ki ne izključujejo oboroženega napada, ni nikakršnih znamenj, da bo to spremenilo Kimove namere. Prav nasprotno.

Že detonacija dvofazne vodikove bombe je po mnenju južnokorejskih strokovnjakov prelomna točka v igri, ki je bila do zdaj podobna lovljenju mačke in miši. Trditve severnokorejske tiskovne agencije KCNA, da je bil test »popolnoma uspešen«, ni mogoče preveriti, ker take eksplozije izvajajo v predoru, izkopanem pod goro blizu Pungje Rija. Vendar umetno izzvan potres 6,3 stopnje po Rihterjevi lestvici, koliko je izmeril ameriški center za geološke raziskave, kaže, da je bila bomba desetkrat močnejša od predhodne, ki je bila detonirana točno pred enim letom.

Norveška agencija za opazovanje potresov Norsar je ocenila, da je imela bomba moč 120 kiloton. Prikličimo si v spomin, da je bila pred 72 leti Hirošima bombardirana z atomsko bombo »Mali deček« s 15 kilotonami, Nagasaki pa z bombo »Debeluh« z 20 kilotonami. Že po moči eksplozije torej lahko sklepamo, da gre res za vodikovo bombo.

V načrtu gotovo tudi izstrelitev medcelinske rakete

Tako, pravijo strokovnjaki, je Severna Koreja sebe potrdila kot jedrsko silo. »To ni samo točka, v kateri se igra preobrne, ampak točka, v kateri se igra konča,« je povedal Kune J. Suh, profesor jedrskega inženiringa na Nacionalni univerzi v Seulu.

Vzrok za vztrajanje Pjongjanga pri razvoju termonuklearnega orožja je povezan z oddaljenostjo cilja, kamor jo hoče odvreči. Vodikova konica je precej lažja in močnejša od atomske. Raketa jo tako lahko ponese čez Tihi ocean do ameriškega kopnega.

Da pa bi bomba izpolnjevala svoj namen jedrskega odbijača, se pravi, zaščite pred možnim ameriškim napadom, mora biti poleg nje preizkušena tudi medkontinentalna raketa. Dve sta bili že izstreljeni julija letos, pri vsaki izstrelitvi pa je bila izpopolnjena katera od komponent rakete. Vsakič je poskus nadziral Kim Džong Un osebno.

V predhodnih poskusih je severnokorejska vojska pokazala, da lahko pošlje raketo hvasong 14 okoli 4000 kilometrov visoko ob zadovoljivem nadzoru in usmerjanju tistega dela, ki nosi bojno konico. Vendar je vseeno ostalo pri ocenah, da ima doseg okoli 10.400 kilometrov. Zaradi tega je mogoče pričakovati novo izstrelitev. Ker Severna Koreja v soboto slavi dan republike, bi to lahko bil dober povod za dvojno slavje.

Naporno krotenje jedrske dinastije Kim

Kimov raketni in jedrski program je usmerjen tako proti zunanjemu, kakor tudi proti notranjemu političnemu prizorišču. Potencialnim sovražnikom kaže, da se ima s čim braniti pred morebitnim oboroženim napadom, hkrati pa tudi lastnim generalom dokazuje, da je pravi vodja, in to čeprav ima šele 34 let.

Če je mladi vodja kar koli podedoval po svojem očetu Kim Džong Ilu, potem je to logika, v skladu s katero je za Severno Korejo pomembno, da je nenehno v središču pozornosti svetovne javnosti. Pokojni Kim je menil, da se tako lahko ločujejo mnenja, razbijajo zavezništva in onemogočajo koalicije. V najkrajšem roku je tako mogoče kupiti čas.

Delno je imel prav. Severna Koreja je leta 2006 testirala svojo prvo atomsko bombo. Do danes so se Kitajska, Rusija, ZDA, Japonska in Južna Koreja že nekajkrat zbližale in prav tolikokrat oddaljevale od vprašanja, kaj storiti. Pjongjang si je kupil dobrih enajst let za razvoj takšnih raket, ki jih pošilja daleč čez morje, ter bombe, ki je verjetno termonuklearna.

Vse sile so si ponovno edine v eni stvari, namreč da je treba provokacije takoj prekiniti. Vendar pa so pri vprašanju, kako to doseči, povsem neenotne.

Kitajska je oblast v Pjongjangu opozorila, naj »neha nekorektno delovati« in naj se vrne za pogajalsko mizo glede denuklearizacije. To je nekako tako, kakor da bi krotilec kač prosil kobro, ki jo je že večkrat ošinil po vratu, naj sama pride do steklenice in vanjo izlije svoj strup.

Od leta 1994, ko se je začel začarani krog jedrskega programa in poskusov, da bi ga ustavili, se je Severna Koreja že večkrat po pravici počutila prevarano. Dogovorjena gospodarska pomoč v zameno za zamrznitev jedrskih obratov je bila odložena. Kar koli je Pjongjang naredil za razorožitev, ni vodilo nič bliže k varnostnim zagotovilom. Odgovornost za razmere na Korejskem polotoku se mora zato razdeliti na vse udeležence v zapletenem procesu krotenja jedrske dinastije Kim.

Vodja se boji dronov

Bolj ko gre vse v smeri resnega izsiljevanja sveta z jedrsko vojno, bolj ostaja edina možnost odstranitev Kim Džong Una. Severnokorejske posebne enote menda že vadijo obrambo pred atentatom nanj v primeru vojne. Japonski časopis Asahi Šimbun je pred kratkim zapisal, da je Kim angažiral deset nekdanjih agentov KGB, da bi ga varovali pred »terorističnim napadom«. Vodja, piše Asahi, se še posebno boji ameriških dronov, kakršen je Gray Eagle. Droni te vrste bi morali biti poslani v Južno Korejo najpozneje do prihodnjega leta. Ni povsem jasno, kako bi specialci KGB lahko zaščitili Kima pred droni, vendar se na obeh straneh vse pogosteje omenja prav tak scenarij. V njem bi bil severnokorejski režim dobesedno »obglavljen«.

A Kim se ne boji samo Američanov. Nikkei Asian Review je 21. avgusta navajal tri vire, ki so trdili, da je Kimov stric Džang Song Thek že avgusta 2012 odšel v Peking s predlogom, naj odstranijo mladega vodjo in na njegovo mesto postavijo Kim Džong Nama. Takratni kitajski predsednik Hu Jintao, piše v članku, ni mogel sam sprejeti takšne odločitve in jo je zato še istega leta dal v razpravo v letovišču Beidaihe. Vendar je ta ideja v kitajskem partijskem vrhu takoj postala sredstvo za medfrakcijske obračune, informacija o načrtovanem udaru pa je bila poslana nazaj v Pjongjang. Kim Džong Un je dal leto pozneje svojega strica ubiti. Kim Džong Nam je bil lani zastrupljen na letališču v Kuala Lumpurju. Zaupanje severnokorejskega voditelja do kitajskega vrha se zaradi strupa druge vrste ni več okrepilo.

Tako je odločnost Kim Džong Una, naj nadaljuje raketni in jedrski program, postala še močnejša. Rešitve ni. Kaj storiti s Severno Korejo je že samo po sebi slabo postavljeno vprašanje, zato je še zdaj brez dobrega odgovora.