Tiskane izdaje
»Če bodo naše zahteve sprejete,« je v sredo izjavil veleposlanik Kje Čun Jong, »se lahko pogovarjamo o moratoriju na testiranje oborožitve.« Dejal je, da je eden od glavnih pogojev opustitev skupnih vojaških vaj ZDA in Južne Koreje, ki jih ima Pjongjang za neposredno pripravo na invazijo.
»Če bodo ZDA začasno ali trajno opustile vojaške vaje, bomo tudi mi začasno ali trajno zamrznili raketni in jedrski program,« je izjavil Kje. Dodal je, da bi bila vojna na Korejskem polotoku neizbežno jedrska. Rekel je, da si Severna Koreja tega ne želi, ker bi to bila »bratomorna vojna«.
Na vprašanje voditelja Ramesha Ramachandrana, ali to pomeni, da je Severna Koreja odprta za možnost opustitve jedrskega in raketnega programa, je veleposlanik Kje odgovoril: »Da!«
»Je Pjongjang odprt tudi za možnost neposrednih pogajanj z Washingtonom?« je nadaljeval Ramachandran. »Da,« je odgovoril Kje. »Toda brez pogojevanja.«
Severnokorejski veleposlanik je imel veliko povedati
Analitiki se strinjajo, da je severnokorejski veleposlanik lahko dajal takšne izjave, šele ko je to odobril najvišji politični vrh njegove države. Po vsej verjetnosti sam vodja Kim Džong Un osebno. Kje Čun Jong je privolil v intervju za televizijo, katere ime je kratica sanskrtskega izraza iz Upanišad, ki pomeni 'svet je ena družina'. V dolgem intervjuju je imel veliko povedati.
Med drugim tudi to, da bi si Severna Koreja želela aktivnejše vključitve Indije v proces umirjanja napetosti na Korejskem polotoku. S tem vprašanjem, je povedal, bi se morala namreč ukvarjati država iz gibanja neuvrščenih. Ko je Kje izjavil, da bi morala Indija zagotovo postati stalna članica varnostnega sveta ZN, je bil to odkrit znak nezaupanja Kitajski kot pogajalki o razorožitvi. Severna Koreja, je povedal veleposlanik, noče biti nikogaršnja karta. O svoji usodi se hoče pogajati sama, neposredno.
»Varnostni svet je bil ustanovljen leta 1945 in svet se je od takrat do danes zelo spremenil,« je povedal severnokorejski veleposlanik. »Toda sam organ ZN se ni spremenil in to je nevzdržno.« Spomnimo, da je Kitajska največja ovira za pridružitev Indije v elitno skupino držav s pravico do veta, ki kot stalne članice v praksi usmerjajo varnostni svet in s tem celotno svetovno organizacijo.
Zanimivo je tudi, da se je severnokorejski veleposlanik pojavil v oddaji televizije Wion ravno v trenutku, ko je v Washingtonu potekal prvi varnostni dialog med visokimi funkcionarji ZDA in Kitajske. Na srečanju med državnim sekretarjem Rexom Tillersonom in obrambnim ministrom Jamesom Mattisom na ameriški ter članom vladnega kabineta Yang Jiechijem in članom osrednje vojaške komisije Fang Fenghuijem na kitajski strani je bila Severna Koreja v središču pozornosti. Čeprav sta se obe strani sporazumeli o nujnosti povečane koordinacije za opustitev jedrskega in raketnega programa Pjongjanga, ni znakov, da sta uskladili kakršenkoli akcijski načrt.
»Kitajska razume, da imajo ZDA Severno Korejo za največjo varnostno grožnjo,« je Tillerson povedal novinarjem po začetku dialoga v sredo. »Ponovili smo, da ima Kitajska diplomatsko odgovornost izvesti velik gospodarski in diplomatski pritisk na režim, če hoče preprečiti nadaljnje povečanje [napetosti] v regiji.«
Trumpova »twitterska diplomacija«
Dan pozneje se je predsednik Donald Trump vrnil k svoji »twitterski diplomaciji« ter objavil mikroblog z dvema stavkoma: »Čeprav zelo cenim prizadevanja predsednika Xija & Kitajske, da bi pomagali glede Severne Koreje, pa to ni zaleglo. Zdaj vsaj vem, da je Kitajska poskušala!«
Ta izjava je sprožila številne interpretacije ameriških namer, povezanih s korejsko krizo. Po mnenju številnih analitikov je treba ta tvit brati v kontekstu Trumpovega aprilskega tvita, ko je izjavil, da če Kitajska ne bo obrzdala severnokorejskih jedrskih in raketnih ambicij, »bomo to storili mi sami«. Vprašanje je samo, ali je Trump s tem napovedal skorajšnjo oboroženo posredovanje.
Kljub ponujenemu dialogu Severna Koreja nadaljuje povračilne grožnje. V sredo, ravno med washingtonskim ameriško-kitajskim varnostnim dialogom, je preizkusila še en raketni motor. Po mnenju ameriških vojaških strokovnjakov je ta morda del medcelinskega balističnega izstrelka. Preizkus motorja, izveden v bazi blizu mesta Jun Song, je še eno opozorilo Pjongjanga, da bo šel, če ne bodo dosegli kompromisa, do konca.
Vendar se grožnje niso končale pri raketah in bombah. Profesor Madhav Das Nalapat z indijske univerze Manipal je podal svojo razlago kome in smrti ameriškega študenta Otta Warmbierja. »Moja teorija o Warmbierjevi osvoboditvi - poudarjam, to je zgolj teorija - je, da je hotela Severna Koreja najverjetneje poslati Američanom sporočilo o nekakšnem biološko-kemičnem orožju.« Po mnenju profesorja Nalapata so mladeniča izpostavili sofisticiranemu strupu. Pod njegovim vplivom je padel v komo. Zatem so ga poslali nazaj, da bi bilo »Američanom, Japoncem in Južnim Korejcem jasno, kakšne so prave severnokorejske kapacitete« ob morebitnem oboroženem spopadu.
Takšnih domnev ni mogoče preveriti, saj je bil Otto Warmbier pokopan, ne da bi prej opravili avtopsijo, ki bi morda - ali pa tudi ne - razkrila vzrok njegove smrti. V ozadju tragične zgodbe zvoni alarm. Skrajni čas je za dialog s Pjongjangom. Zavračanje pogajanj namreč vodi v najnevarnejši preizkus, ki bo spremenil svet v en sam velik laboratorij.
