Tiskane izdaje
Ko se je kitajski predsednik Xi Jinping prejšnji petek vrnil s Floride, bi lahko pomislili, da je njegovo prvo srečanje z ameriškim kolegom Donaldom Trumpom minilo presenetljivo dobro. Govorila sta o prijateljstvu. Kaj več bi si še lahko želela?
Zdelo se je, da se je srečanje voditeljev dobro začelo in še bolje končalo. Toda potem smo ugotovili, da se je tako pravzaprav vse šele začelo. Mar-a-Lago je bil samo predigra zapletenih odnosov, pri katerih je vse povezano v pajkovo mrežo. Trgovinski primanjkljaj in Severna Koreja, rasizem in idealiziranje demokracije – vse je vpleteno v zgodbo s številnimi epizodami, ki bi jih lahko nizali kakor novo zbirko »1001 dan«.
Med napetim čakanjem, kaj se bo zgodilo tisti dan, ko bo do Korejskega polotoka priplula ameriška letalonosilka USS Carl Vinson in vojaška flotilja pod njenim vodstvom, Trump ponavlja, da bo Kitajska precej izboljšala svoj trgovinski položaj, če bo pomagala ZDA denuklearizirati Severno Korejo.
Trumpove povezave
Trgovina z razvitimi državami je za Peking steber nekonvencionalne varnosti in vir vseh tistih 3000 milijard dolarjev deviznih zalog, od katerih je tretjina vložena v ameriške obveznice. Severna Koreja je sredstvo regionalne prevlade in pomembna karta v pokru prihodnosti kitajsko-ameriških odnosov.
Trump zdaj zahteva od Kitajske, naj jo takoj vrže na mizo, in že tako spreminja pravila igre. Vojaški poseg proti Pjongjangu bi bil resda tvegan tudi za ZDA, vendar so Xija potisnili v kot, iz katerega mu ne moreta pomagati ne skrbno vzdrževano prijateljstvo z Rusijo ne Šanghajska organizacija za sodelovanje, še manj pa strateško partnerstvo z Evropsko unijo.
On sam se mora odločiti, ali sta Severna Koreja in vse, kar je povezano z njo v zgodovinskem, strateškem in varnostnem smislu, res pomembnejša od »prijateljstva«, o katerem so govorili v Mar-a-Lagu. Kitajska je v marsičem avtokracija, Xi Jinping pa bi bil rad podoben mešanici med pokojnim Mao Zedongom in sodobnim političnim menedžerjem, odgovornim za vse vidike državnega življenja. Kljub temu kitajska javnost še ni toliko vplivala na zunanjo politiko. To namreč določajo v središčih partijske in državne moči, ki so pod nespornim Xijevim nadzorom, Xi pa čedalje pogosteje določa podrobnosti pod vplivom javnega mnenja in kolektivnega razpoloženja.
Srečanje med Donaldom Trumpom in Xi Jinpingom. Foto: Alex Brandon/AP
Zato med govorjenjem o prijateljstvu v Mar-a-Lagu ni bilo zanemarljivo to, kar čutijo Kitajci do ZDA pa tudi do Severne Koreje. Odkar so komunistično ideologijo nadomestili s partijsko obljubo, da bo Kitajska v tem stoletju postala največja svetovna sila, so ZDA postale zgled, Severna Koreja pa motnja. Čeprav se v šolah učijo, da je več sto tisoč kitajskih vojakov (med drugim tudi Maov sin) dalo življenje za komunistično zaveznico med triletno korejsko vojno, je krvno bratstvo med državama postalo nesmiselno že takrat, ko je pokojni Kim Džong Il dal vedeti, da ne bo poskusil pridobiti kitajske odobritve jedrskih in raketnih poskusov, še bolj pa, ko je njegov sin Kim Džong Un jasno pokazal, da se mu kitajski interesi ne zdijo pomembni.
Toda Kitajci niso pozabili, da je tajvansko vprašanje nerešeno, ker se je Mao moral odpovedati osvojitvi otoka in poslati vojsko na Korejski polotok, zato je zdaj malokdo razumevajoč do tega, da se Pjongjang poigrava z zgodovinsko priložnostjo Kitajske, ki bi rada postala velesila brez prelivanja krvi. Če bi se torej Xi Jinping odločil prepustiti Kim Džong Una usodi, ki mu jo kroji Trump, bi malokdo med Kitajci žaloval za mladim diktatorjem, ki mu tako ali tako zamerijo, da velikemu mentorju ni pokazal primernega spoštovanja.
Toda zgodbe tu še ni konec
Kitajci imajo radi Ameriko. Razen kadar jo sovražijo. Radi jo imajo, kadar v njej prepoznajo vse lastnosti, o katerih bi hoteli, da bi veljale tudi za njihovo državo. Sovražijo jo, kadar ugotovijo, da je še vedno rasistična in šovinistična ter da so Azijci pogosto tarča ošabnosti belopoltih, čeprav ima večina azijskih narodov neprimerljivo daljšo zgodovino in pripadajo eni od starodavnih civilizacij.
Kitajci so sovražili Ameriko tudi te dni, ko so si ogledovali videoposnetek iz letala United Airlines, s katerega je razvidno, kako ameriški varnostniki vlečejo iz letala potnika očitno azijskega rodu. Dogodek se je zgodil na letališču v Chicagu, ko so ugotovili, da je polet za Louisville prezaseden, zato so izbrali štiri potnike, ki so morali zapustiti letalo. Devetinšestdesetletni doktor iz Kentuckyja David Dao se ni bil pripravljen odpovedati svojemu sedežu, in medtem ko so ga varnostniki vlekli po tleh, je s polomljenimi očali na obrazu skozi okrvavljene ustnice kričal: »Ste me izbrali, ker sem Kitajec?!«
Dr. Dao je po rodu Kitajec iz Vietnama, kar ni bilo takoj jasno in niti ni bilo pomembno. Videoposnetek je zakrožil med 480 milijoni uporabnikov weiboja, kitajske različice facebooka, in vsi so se posvetili samo rasnemu vprašanju in globoko ranjenemu kolektivnemu ponosu. V nasprotju s Severno Korejo, ki grozi Američanom z jedrskim napadom, kadar se počuti ogroženo, Kitajci takoj odgovorijo na žalitve z druge strani oceana z grožnjami, da bodo uvedli gospodarski bojkot. United Airlines ima približno 20-odstotni delež v skupnem ameriško-kitajskem letalskem prometu, in ko so njegove delnice na borzi padle za 4,4 odstotka, je generalni direktor družbe Oscar Muñoz ugotovil, da se je bolje javno opravičiti Dau in »vsem drugim tujim potnikom«.
Kitajska Komunistična partija izkorišča takšne incidente za prepričevanje javnosti, da demokracija ni rožnata, vendar je jasno, da zaradi prebujenega nacionalizma Kitajci hkrati pritiskajo na Xi Jinpinga, naj ne upogiba hrbtenice pod ameriškim pritiskom. Tako se od Mar-a-Laga in Unitedovega letala do Severne Koreje zapira krog, iz katerega bo težko izstopiti brez velike državniške spretnosti.
Kitajski predsednik mora ugotoviti, kako naj prinese na ameriški oltar severnokorejsko žrtev, ne da bi bil pred lastnim narodom videti slabič. Morda je to vendarle nemogoča naloga.
