Kako napolniti vlake proti Kitajski

Vsakomur, ki je lani v Beogradu spremljal srečanje med predsedniki vlad 16 držav srednje in vzhodne Evrope ter kitajskim premierom, bi se moral zdeti­ letošnji sestanek 16 + 1, kakor so skrajšano poimenovali ta politični forum, sumljivo znan.

Znova poslušamo, »treba bi bilo« in »morali bi«, ko gre za krepitev menjave, naložb in sodelovanja, in tudi tokrat se pogovarjajo o podobnem seznamu projektov: gradnja železniških prog in avtomobilskih cest, obnavljanje pristanišč in velikih industrijskih obratov. Kakor da bi se vsi zavedali, da je kitajska strategija »poti in pasu« (torej »svilne poti« in »gospodarskega pasu«, s katerima bi se povezali Azija in Evropa) velika priložnost za krepitev in obogatitev odnosov med Kitajsko in srednjo oziroma vzhodno Evropo, pa vendar nima nihče dovolj volje, poguma in vizij, da bi se lotil uresničevanja vseh teh lepih načrtov.

Sestanek 16 + 1 prvič poteka na Kitajskem. Kitajski premier Li Keqiang bo evropske predsednike vlad v torek in sredo gostil v Suzhouju. Številne industrijske družbe poznajo to zgodovinsko mesto, ki je bilo ustanovljeno leta 514, predvsem po industrijskem območju, ki se razprostira na 288 kvadratnih kilometrih, v njem pa že dolgi dve desetletji veljajo davčni predpisi, s katerimi spodbujajo prihod tujih vlagateljev. Suzhou, ki je le približno 100 kilometrov oddaljen od Šanghaja, je v resnici nadvse primeren kraj za razmišljanje, kako spremeniti sedanje razmere, v katerih železniški vagoni iz Kitajske proti Evropi vozijo do vrha natovorjeni z blagom, vračajo pa se prazni.

Kaj bi lahko države, kot so Slovenija, Poljska, Estonija, Latvija, Litva, Slovaška, Češka, Srbija, Hrvaška, BiH, Albanija, Črna gora, Makedonija, Romunija ali Bolgarija, izvažale v nasprotno smer »svilne proge«, da bi bile po cenah konkurenčne domačim kitajskim proizvajalcem in po kakovosti boljše od Nemčije, Italije ali Japonske?

To je že četrtič tema sestanka 16 + 1. Prvič so se o tem pogovarjali v Varšavi, nato v Bukarešti in lani v Beogradu. Čeprav je treba priznati, da se je blagovna menjava med 16 evropskimi državami in azijsko silo s slabih 44 milijard dolarjev, kolikor je znašala leta 2010, povečala na več kot 60 milijard, kolikor je znašala lani, je primanjkljaj skupna značilnost vseh evropskih partnerjev velike Kitajske. Vagoni proti njenemu trgu še vedno potujejo skorajda prazni.

Navdušenje nad novostmi

»Nov začetek, nova območja, nova vizija« je delovni naslov letošnjega sestanka, pri čemer je vsekakor dobra novica to, da se ne zmanjšuje navdušenje nad uvedbo nečesa »novega«. S predsedniki vlad je v Suzhou odpotovalo tudi več sto gospodarstvenikov, tako da se bo poslovno-investicijskega foruma, ki bo potekal na obrobju političnega srečanja, udeležilo več kot 1000 predsednikov različnih kitajskih in evropskih družb, ki bodo iskali svojo »pot« in »pas«.

Na dvostranskih srečanjih med evropskimi premieri in Li Keqiangom se je znova zdelo, da Evropejci nimajo skupne strategije, temveč čakajo, da bo forum 16 + 1 osmislila Kitajska. Poljska se je zavzemala za to, da bi postala logistično središče kitajske »poti in pasu«, pravzaprav nekakšen »evropski veleposlanik«,­ ki bo povezoval obe strani. Madžarska se je znova ponujala kot »najpomembnejša postaja« na »svilni poti« in poudarjala, da sta ti dve državi najbolj izboljšali medsebojno finančno sodelovanje, Srbija pa se je tudi tokrat sklicevala na tradicionalno prijateljstvo, ki bi ga bilo treba preliti v zdaj že sporni projekt gradnje hitre železnice med Beogradom in Budimpešto.

Toda od beograjskega sestanka se je veliko spremenilo. Grčija je doživela in še vedno doživlja velike politične in finančne pretrese, tako da je vprašanje, ali je dejansko še smiselno vzpostaviti balkansko pot kitajskega »pasu in poti«. Terorizem je neizogibna tema v vseh političnih in gospodarskih projekcijah prihodnosti, tako da se je pojavilo vprašanje, koliko bo Kitajska v ocenah tveganja za večje naložbe upoštevala tudi ta dejavnik.

Madžarski premier Viktor Orbán je v torek pozval kitajsko vodstvo, naj zagotovi Evropski uniji večjo podporo v boju proti islamistom, vendar razen načelnega soglasja, da gre za »skupno težavo«, Li Keqiang ni mogel povedati nič konkretnejšega. Kitajska namreč še vedno ni povsem prepričana o tem, kako se bo bojevala proti terorizmu zunaj svojih meja. Njena podpora ranjeni Evropi je pravzaprav ­nepomembna.

Če bi s sestanka v Suzhouju lahko omenili kaj novega, je to možnost večjega izvoza sveže hrane iz Evrope v Kitajsko. To je bila tudi ena od tem na dvostranskem srečanju med slovenskim premierom Mirom Cerarjem in Li Keqiangom.

Kitajska trenutno uvozi za skoraj 7 milijard dolarjev svinjine, mlečnih izdelkov, sadja, morskih sadežev in druge hrane s kratkim rokom trajanja, in če bi prevoz po morju, ki traja od 40 do 50 dni, nadomestili s potjo po kopnem čez srednjo Evropo, bi skrajšali čas dostave blaga kitajskim kupcem na manj kot dva tedna. Kitajski premier je pri tem poudaril, da bi Kitajsko zanimal tudi uvoz visokokakovostnih živil iz Slovenije. To bi bil sicer majhen delež od skupnih 10 milijonov ton sveže hrane, kolikor jih azijska sila kupi vsako leto, vendar je treba vedeti, da so to zelo realne potrebe kitajskega trga, ki se bodo v prihodnjih letih povečale kar za 50 odstotkov.

16 + 3?

Najzanimivejšo idejo sta med sestankom 16 + 1 predstavili Ljudmila Filipova, programska menedžerka v ruskem Svetu za mednarodne zadeve, in Inna Veleva, projektna menedžerka Globalnega dialoga Fundacije BMW v Berlinu. Zakaj ne bi razširili formule na 16 + 3, sta zapisali v časopisu The Diplomat ter poudarili, da bi bilo logično in nujno, da bi se novim večstranskim odnosom pridružili Rusija na eni in EU na drugi strani.

Po trditvah avtoric bi tako odpravili sume Evropske unije, da Kitajska s sodelovanjem s 16 državami srednje in vzhodne Evrope »kupuje svoj vstop v Evropo«, hkrati pa bi omogočili sklenitev kompromisa med EU in Rusijo. Poleg tega, sta poudarili Filipova in Veleva, je evropska komponenta verjetno nujna, če bi radi zapolnili gospodarsko-trgovinski prepad, ki se je pojavil v odnosih med Rusijo in Kitajsko, deloma zaradi devalvacije rublja, deloma zaradi pocenitve nafte in deloma zaradi objektivnih omejitev napovedanega zavezništva med obema silama. To bi bilo res nekaj novega, pomembnega in vizionarskega. »Pas in pot« se tako ali tako pomikata v to smer.