Tiskane izdaje
Eden prvih ukrepov nove guvernerke Tokia Juriko Koike, ki je bila na položaj izvoljena avgusta, se nanaša na delovni čas. Ob 20. uri vsi domov! Obenem je to eden prvih odgovorov političnega vrha na izsledke raziskav japonskega ministrstva za zdravje, delo in socialno varstvo o tem, kako preveč dela vpliva na zaposlene.
Maja lani je bilo rekordno število odškodninskih zahtevkov družin zaposlenih, ki so umrli za posledicami prevelike delovne obremenitve. Japonska vlada se je takrat lotila podrobne preiskave razmer v podjetjih. V poročilu na 280 straneh je izpostavila, da je »karoši« (kar dobesedno pomeni »smrt zaradi preveč dela«) zelo resen problem.
Tabu tema
Zaradi tega sindroma je v zgolj enem letu umrlo kar 1456 ljudi. Vendar se v japonski družbi o tem komajda govori. Čeprav so sindrom že pred tremi desetletji zaznali kot resnega povzročitelja prezgodnje smrti, je še naprej tabu tema. Glede na predhodno obdobje je to skokovit porast, še posebno če imamo v mislih, da je bilo od leta 2004 do 2008 skupaj prejetih 1576 tovrstnih zahtevkov.
Tudi ko je ministrstvo deset tisoč izbranim podjetjem poslalo zahtevo za podrobne podatke o količini dela, se jih je odzvalo zgolj 1743. To pomeni, da bi bili rezultati raziskave lahko še bolj alarmantni. Pokazalo se je, da v skoraj 11 odstotkov anketiranih podjetjih redno zaposleni opravijo najmanj 80 nadur na mesec, v 12 odstotkov drugih podjetij pa delavci poleg rednega delovnega časa oddelajo še več kot 100 nadur.
To pomeni, da nevarnost karošija grozi kar četrtini japonskih družb. Nadaljnja klasifikacija po sektorjih je pokazala, da je več kot 29 odstotkov podjetij, kjer so zaposleni opravili več kot sto nadur na mesec, v sektorju informacijskih tehnologij. Nič kaj bolje ni v podjetjih, ki ponujajo poštne storitve in prevozništvo. S karošijem so kronično okužene tudi akademske ustanove. Vse to se dogaja kljub zakonu, sprejetem leta 2014, ki vladi nalaga, da prevzame odgovornost za vsak primer smrti od prevelike količine dela. Postavlja se vprašanje, kaj lahko vlada naredi poleg tega, da plača odškodnino za tiste, ki so že zapustili svet. Treba si je prizadevati pri preventivi, a na tej točki se zdi, da je vlada nemočna.
Urad za delovne standarde je pred dvema tednoma ugotovil, da je bil samomor 24-letne Matsuri Takahaši, ki je delala v oddelku za digitalne oglase podjetja Dentsu, posledica tega, da je število njenih mesečnih nadur dosegal številko 105. Podjetje je takšen pritisk pojasnjevalo s pomanjkanjem delavcev. Toda v prihodnje bo moralo za opravljanje enake količine dela zaposliti več delavcev. Guvernerka je odredila, da je treba na vseh ravneh vlade v glavnem mestu ustanoviti moštva za preventivo in da je treba izvajati različne ukrepe, na primer izklapljanje luči v pisarnah podjetij po 19. uri ali pa uvajanje »strogega nadzora« nad vsakim, ki ostane v službi po 20. uri.
Ožeti kakor limone
Decembra lani je bila veriga restavracij Watami prisiljena plačati odškodnino staršem 26-letne Mine Mori, ki si je junija 2013 vzela življenje. Prav tisti mesec je poleg svojega vsakdanjega deseturnega delovnika oddelala še 140 neplačanih nadur. Pritisk na redno zaposlene je večji. Pogosto od njih zahtevajo, da ostanejo v službi dlje in brez denarne nagrade. Zaposlitev je na Japonskem že desetletja prava obsedenost. Mnogi prostovoljno odidejo na delo veliko pred začetkom delovnega časa. Zelo malo je tistih, ki se uprejo delu po izteku delovnega časa, ko pogosto za to niti ne bi bili plačani.
Povprečen zaposleni na Japonskem dela 33,25 ure na teden, vendar se za 21 odstotkov ljudi število ur povzpne na 49 ali še več. To je osnovni delovni čas. Vse drugo se obravnava kot nadurno delo, zaradi katerega vse več ljudi zboli zaradi bolezni srca in ožilja, depresije ali drugih bolezni.
Vse to se kaže v splošnem zdravstvenem stanju pa tudi v že tako ogroženi nataliteti. Vendar si bodo moštva za preprečevanje karošija prizadevala za izobraževanje zaposlenih o njihovih pravicah, vodilne pa o dejavnikih učinkovitega dela. V teoriji dolge ure, prebite na delu, ne pomenijo kakovostnejšega izdelka. Toda šefi o tem niso prepričani. Za njih so ljudje kakor limone: treba jih je ožeti do zadnje kapljice.
