Tiskane izdaje
Berlin - Ni videti, da bi kanclerka Angela Merkel očarala ameriškega predsednika Donalda Trumpa, tako kot je njegova predhodnika Baracka Obamo in Georgea W. Busha, po ustanovitvi vlade pa si vendarle lahko začne prizadevati za umiritev valov, ki jih po svetu dviguje sedanji prvak ZDA. Telefonski pogovor med njima je bil ta teden namenjen vroči temi grozečih trgovinskih vojn.
Kanclerka rada poudarja, da pravila zunanje trgovinske politike tudi za njeno državo ustvarjajo v Bruslju, in res je pristojna evropska komisarka Cecilia Malmström v pogajanjih s pooblaščencem ameriškega predsednika Robertom Lighthizerjem in drugimi dosegla vsaj začasen izvzem iz ameriških kazenskih carin za jeklo in aluminij. A je bila svetovna izvozna rekorderka Nemčija med ameriško predvolilno kampanjo trn v peti republikanskemu predsedniškemu kandidatu in v Washingtonu je bil pred kratkim tudi novi gospodarski minister Peter Altmaier. Kanclerkin tesni sodelavec je sicer na twitterju poudaril, da se o trgovinskih vprašanjih pogaja le EU ter da sam ni ničesar ponujal ali obljubljal, a bi v Berlinu nedvomno radi čim prej videli konec sedanjih trgovinskih prepirov. Ni namreč izključeno, da po jeklu in aluminiju v ZDA ne bodo na tapeti avtomobili ali kakšni drugi izvozni paradni konji evropske gospodarske velesile.
Trump se o trgovinskih nesporazumih ni pogovarjal le s kanclerko, ampak tudi s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, s katerim naj bi se bolje ujela. A se v politiki naklonjenost neha pri denarju in interesih, nekateri se celo bojijo spora med najtesnejšima evropskima zaveznicama. Po informacijah agencije Bloomberg se Nemčija v EU želi zavzemati za koncesije Američanom, v Parizu pa naj bi se osredotočali na pritiske na Kitajsko zaradi subvencij za jeklo in nekatere druge izdelke. A tudi takšna nasprotovanja kažejo, da največje evropske države ne zavračajo več popolnoma Trumpovih argumentov o delno nepravičnih pravilih svetovne trgovine. V Berlinu naj bi celo preizkušali teren za znižanje evropskih carin na ameriške avtomobile, ki so z 10 odstotki štirikrat višje od ameriških carin na evropske avtomobile. Po pisanju časopisa Süddeutsche Zeitung avtomobilske družbe temu ne bi nasprotovale, če se bodo lahko s tem izognile trgovinskim vojnam.
Kitajska kraja
»V interesu pravične in svobodne trgovine je odstranjevanje trgovinskih ovir,« menijo pri nemškem združenju avtomobilske industrije VDA, a se tudi zavzemajo za dogovore skladno s pravili Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Prav zaradi WTO se lahko odprejo nove resne razpoke med Nemčijo in njenimi najpomembnejšimi političnimi partnerji. V Trumpovi Beli hiši so namreč še naprej trdno prepričani, da Kitajske leta 2001 ne bi smeli sprejeti v Svetovno trgovinsko organizacijo brez vztrajanja, naj ta država enakopravno odpre svoje trge drugim. »ZDA so se motile v podpori kitajskemu vstopu v WTO pod pogoji, ki ne zagotavljajo kitajskega sprejemanja odprtega, tržno usmerjenega trgovinskega režima,« so lani zapisali v letnem poročilu za kongres. »Zdaj je jasno, da pravila WTO ne zadostujejo za omejevanje kitajskega izkrivljanja tržnih pravil.«
V Beli hiši so prepričani, da so sistematični pritiski na transfer intelektualne lastnine v zameno za dovoljenje za poslovanje kitajska kraja, ki zadeva številna ameriška podjetja. S tem se lahko strinja tudi Nemčija, saj se zaradi težav na kitajskih trgih pritožujejo številna nemška podjetja, javnost pa je vznemirjena zaradi kitajskega nakupovanja nemških visokotehnoloških podjetij. V münchenskem gospodarskem inštitutu Ifo so poudarili, da EU veliko večino mednarodne trgovine izmenja z drugimi državami Svetovne trgovinske organizacije, zato kratkoročni dobički preprečitve trgovinske vojne z ZDA ne dosegajo dolgoročnih stroškov ob morebitni slabitvi te organizacije. »Namesto trgovinske vojne z ZDA se Evropa zdaj sooča s trgovinsko vojno s Kitajsko, nemška trgovina s to državo pa je lani trgovino z ZDA presegla za 20 milijard evrov,« je zapisal direktor Ifovega centra za mednarodno ekonomijo Gabriel Felbermayr.
Zaostreno mednarodno ozračje
ZDA so še vedno največji izvozni trg za nemška podjetja, in tudi sicer se večina ekonomistov strinja, da pri sedanjih trgovinskih prepirih ne gre le za to, koliko je v preteklosti pridobila kakšna država, ampak za ves povojni sistem uveljavljanja svobodne trgovine. Ta je potegnil iz revščine na stotine milijonov ljudi in prinesel svetu neznansko, pa čeprav morda nesorazmerno razporejeno blagostanje. Stave so gigantske, pri njih pa ni nedolžna niti Evropa ali vsaj tisti Evropejci, ki so demonstrirali proti čezatlantskemu trgovinskemu in naložbenemu partnerstvu (TTIP), saj je tudi pri tem šlo predvsem za odstranjevanje trgovinskih ovir.
Nemški in evropski politiki morajo zdaj poiskati načine za obračun s kitajskim protekcionizmom in hkratno vrnitev ZDA k multilateralnim pogajanjem, poleg tega pa poskrbeti za lastne interese, ki niso povsod identični. In to v zaostrenem mednarodnem ozračju med demokracijami in diktaturami, ki bo morda vplivalo na gospodarske odnose v svetu.
