Kako pomočiti prst v nafto, ne da bi ga umazali

Ali še kje na svetu obstaja kotiček, v katerem je mogoče sklepati poslovne sporazume brez poseganja v politiko? Bližnji vzhod gotovo ni takšno območje. Tudi Kitajska to čedalje bolj ugotavlja, saj med pomakanjem prstov v bližnjevzhodno nafto čedalje težje ohrani čiste roke.

Ko je sredi marca saudski kralj Salman okronal obisk v Pekingu s poslovnimi sporazumi, vrednimi 65 milijard dolarjev, so kitajski mediji zmagoslavno ugotovili, da Riad »gleda proti vzhodu«, kar se jim je zdelo razumljivo, saj je Kitajska najstabilnejši trg za saudsko nafto in Peking že samo s takšnim pristopom do regije ostaja pomemben dejavnik na Bližnjem vzhodu.

Velike izjave

Nekateri podpisani sporazumi so bili povezani s tehnologijami, ki bi v takšnem okolju, v kakršnem je Saudska Arabija, lahko bile občutljive, vendar so Kitajci to skrivali z velikimi izjavami o mirnem soobstoju interesov na Bližnjem vzhodu ter se poskušali vesti, kot da je to, da je Iran pomemben člen v verigi, ki povezuje (gospodarski) pas in (svilno) pot, nekaj običajnega, čeprav bodo v Saudski Arabiji zgradili kitajsko tovarno za brezpilotne letalnike CH-4.

Čeprav je Peking poskušal izkoristiti obdobje nedefinirane politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa do Bližnjega vzhoda, je še naprej upal, da bodo ZDA ostale glavni policist v tej regiji in da kitajski vojski še nekaj časa ne bo treba vstopiti v Perzijski zaliv. Predvsem zato, ker je Kitajska ustanovila pomorsko oporišče v Džibutiju blizu Jemna ter se tako odzvala na zahteve po varnosti svojih vlagateljev in poslovnežev.

Toda ko so Riad in Združeni arabski emirati poskusili osamiti Katar ter tako povečati pritisk na Iran, se je Kitajska znašla v neželenem položaju, ko mora izbirati, katero stran bo podprla. Njeno priljubljeno formulo zunanjepolitičnih odnosov, ki jo je mogoče označiti z »win-win« (obojestranska zmaga), bo tokrat težko uporabiti. Če primerjamo trgovinske številke, opazimo, da je poskušala azijska sila v odnosih z vsemi delovati kot največji trgovinski partner in nato na podlagi tega izoblikovati politično stališče, po katerem je navzočnost Kitajske v tej regiji zelo pomemben dejavnik ravnotežja in razvoja.

Saudska Arabija, denimo, je leta 2015 izvozila na kitajski trg 5,61 milijarde in iz Kitajske uvozila 24 milijard dolarjev. Lani je skupna blagovna menjava znašala 42 milijard dolarjev. Katar je leta 2015 izvozil na Kitajsko 5,24 milijarde in iz nje uvozil 3,7 milijarde dolarjev. Za večino držav, ki so vpletene v nov diplomatski spor, je azijska sila pomemben izvoznik različnega blaga in prav tako pomemben trg za njihove energente.

Katar kot ogledalo

Tudi če upoštevamo samo kitajsko finančno udeležbo pri pripravah na svetovno nogometno prvenstvo, ki ga bodo leta 2022 priredili v Katarju, lahko predvidimo, da azijska sila ne bo zlahka izbrala enega stola, da bi sedela na njem in opazovala, kako se drugi maje. Preden se bo odločila za enega od njiju, bo poskusila oba obdržati in od daleč ugotoviti, kako bi se lahko končala najnovejša kriza.

»Iran je pravo politično središče Bližnjega vzhoda,« je včeraj pisalo v uvodniku partijskega glasila Global Times. »Spori o verskih sektah, kulturi, virih in odnosu do zunanjih sil se kažejo v odnosih z Iranom. Prepad med sunitskimi arabskimi družbami in iranskimi šiiti omogoča zunanjim silam, da delujejo za lastne interese. Katar je samo ogledalo, v katerem vse to odseva.« Takšna ocena bližnjevzhodnega konflikta kaže, s kakšne razdalje vse skupaj opazuje Kitajska, vendar je treba vedeti, da se Peking najbolj boji tega, da bi Saudska Arabija razširila nadomestno vojno z Iranom na Balučistan, pakistansko pokrajino, ki je zanesljivo vključena v kitajski pas in pot. Tam je namreč Kitajska vložila 46 milijard dolarjev v razvoj pristanišča Gvadar, ki je z več vidikov (tudi z vojaškostrateškega) pomembno pri ustvarjanju gospodarskega pasu od azijske celine do Arabskega morja. Kitajski strahovi so upravičeni, če se spomnimo, da je pakistanski premier Navaz Šarif pred dvema letoma zavrnil zahtevo kralja Salmana po pridružitvi koaliciji v vojni proti šiitskim upornikom v Jemnu. To je bila nepričakovana klofuta državi, ki ji Šarif dolguje življenje, saj so ga prav Saudski Arabci rešili pred smrtjo po vojaškem udaru Perveza Mušarafa leta 1999 in ga (nekoliko je pomagal tudi Washington) sprejeli v pregnanstvu.

Prevelika zamisel?

Za Kitajsko je bila to dobra odločitev njenega zaveznika. Pristanišče Gvadar ni pomembno zato, da bi zmagal vpliv ene ali druge islamske struje, ampak da bi se za indijskim hrbtom skozi sunitsko-šiitski spor prebila nova življenjska energija, ki bi azijsko silo in njen vzpon odpeljala do Sredozemskega morja in tako spremenila Kitajsko v nadideološki interesni dejavnik enih in drugih. Toda zdaj je zamisel na preizkušnji. Je kratko malo prevelika? Ali je preveč velikopotezno usmerjena v prihodnost, ki mora najprej dozoreti v razburkani bližnjevzhodni sedanjosti?

Peking bo za zdaj utihnil in počakal, kaj bodo storile druge sile. Takoj ko se bo pojavila prva priložnost za ponoven vzklik gesla o »miroljubnem soobstoju«, bo nadaljeval vzporedno življenje na Bližnjem vzhodu, ki je čedalje pomembnejše območje njegovega delovanja, čeprav tu težko uporabi katerokoli kitajsko modrost o obojestranski zmagi v imenu skupnega interesa.