Tiskane izdaje
Številni ljudje so se te dni spomnili tega sramotnega dokumenta, naperjenega proti določeni etnični skupini, s katerim niso le prepovedali prihoda novim imigrantom iz takrat še cesarske Kitajske, temveč so iz ZDA dejansko izgnali okoli 20.000 Kitajcev s stalnim dovoljenjem za prebivanje, in to tako, da so jim, ko so zaradi česarkoli že odpotovali iz ZDA, prepovedali, da bi se vrnili.
Čeprav bi morali Kitajci prvi opaziti podobnost med tem zakonom in prepovedjo vstopa v ZDA državljanom iz sedmih muslimanskih držav, ki jo je v ponedeljek podpisal predsednik Donald Trump, je bil odziv oblasti iz Pekinga zelo blag.
»Kitajska meni, da je odrejanje imigracijskega režima in politike vstopanja in izstopanja stvar, ki sodi v okvir suverenosti vsake države,« je sporočilo kitajsko zunanje ministrstvo. »Hkrati je treba ob določenih potezah upoštevati utemeljeno zaskrbljenost določenih držav,« je zapisano v sporočilu. To je bil le malce bolj prefinjen odziv od tistega, s katerim so pospremili Trumpovo odločitev v Kremlju. »To ni naš problem,« je Dmitrij Peskov, tiskovni predstavnik predsednika Vladimirja Putina, odgovoril na novinarsko vprašanje, kaj o potezi ameriškega predsednika misli rusko vodstvo.
Brez slehernega komentarja, kaj šele kritiziranja Trumpove prepovedi, je ostal tudi japonski premier Šinzo Abe, ki bi lahko to potezo prav tako primerjal z letom 1942, ko so približno 120.000 državljanov japonskega rodu, ki so živeli na zahodni obali ZDA, pregnali v zastražena taborišča. To je bil odziv na japonski napad na Pearl Harbor. Čeprav so bili mnogi od njih državljani ZDA, rojeni v tej državi, in čeprav nekateri izmed njih nikoli niso bili na Japonskem, je bil to za takratnega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta način sporočanja svojim državljanom, da bo poskrbel za njihovo varnost.
Kitajska »kaplja v morje«
Za molk ima vsaka država svoje razloge. Kitajska ima tako kot Rusija približno 20 milijonov muslimanov. Čeprav bi lahko rekli, da je to kaplja v morje 1,3 milijarde prebivalcev, azijsko silo muči, da se njena muslimanska pokrajina Xinjiang razprostira na 1,7 milijona kvadratnih kilometrov površine in da so nekateri Ujguri, pripadniki manjšinskega naroda, ki živi tam veliko dlje od večinskih Hanov, prepričani, da so njihovo deželo okupirali. Kitajci, seveda.
Število islamskih skrajnežev med Ujguri v zadnjih letih narašča in ker Kitajska – tako kot ZDA – nima dobrega odgovora na tovrstne izzive, njena politika do Ujgurov v Xinjiangu ni nič bolj humana od Trumpove politike do muslimanov iz Sirije, Iraka, Somalije, Sudana, Jemna in Libije. Tudi kitajsko politično vodstvo – prav tako kot ameriški predsednik – je zatrdilo, da nima nič proti islamu, a je ob koncu lanskega leta kljub temu ukazalo prebivalcem Xinjianga, naj predložijo svoje potne liste območni policiji »zaradi preverjanja in urejanja«, v nekaterih obmejnih območjih pokrajine pa so od prebivalcev zahtevali, naj dopolnijo prošnje za nove potne liste z vzorcem DNK, zvočnim zapisom glasu in tridimenzionalno sliko.
Kar zadeva Trumpov ukaz, v Pekingu ne bi imeli nič proti, če bi danes za vse težave, s katerimi se srečujejo ZDA, postali žrtveno jagnje muslimani, kot se je v 19. stoletju zgodilo Kitajcem. Poleg tega se Kitajska ne spušča v silovito kritiziranje ameriškega predsednika, ker pričakuje, da se bo s takšnimi nesrečnimi potezami opekel, še preden bo, denimo, podpisal odlok o postavitvi carinskega zidu za kitajsko blago. Kitajsko politično vodstvo upa, da se bo Trumpov populistični balon izpraznil, še preden bo na vrsti Kitajska, in noče z ničimer predčasno usmeriti nase pozornosti in jeze Bele hiše.
Japonski razlogi
Abe se namreč pripravlja na obisk v Beli hiši, ki je napovedan za 10. februar. Tako kot je bil prvi tuji državnik, ki se je sestal s Trumpom v New Yorku le deset dni po njegovi volilni zmagi, tako si bo tudi zdaj prizadeval izkoristiti dejstvo, da bo eden prvih tujih uradnih obiskovalcev v Washingtonu, odkar se je novi predsednik preselil v prestolnico.
Pričakovanja na japonski strani so velika. Je pa Abeju jasno, da tudi Trump veliko pričakuje od njega. Kaj konkretno ameriški predsednik želi od Japonske, ni jasno, je pa v pripravi dokument, ki se imenuje ameriško-japonska pobuda za rast in zaposlitve. Čeprav v tem dokumentu ni natančno določeno, koliko delovnih mest bi lahko z japonskimi naložbami odprli v ZDA, funkcionarji japonske vlade govorijo o več sto tisoč delovnih mestih.
Abeju je veliko do tega, da bi si čim prej zagotovil dvostranski trgovinski sporazum z ZDA, s katerim bi bile ublažene posledice izstopa iz čezpacifiškega partnerstva (TPP), hkrati bi se morda odprle še ugodnejše poti trgovanja in naložb. Japonski premier se bo zato pred odhodom v Washington najprej pogovoril s predsednikom Toyote, ki je obljubil, da bo ta družba v prihodnjih petih letih na ameriškem trgu vložila 10 milijard dolarjev. In verjetno svojih industrijskih obratov ne bo preselila iz Kanade v Mehiko, kot je prvotno nameravala.
Vse te teme so za Abeja trenutno veliko pomembnejše od univerzalnih načel svobode gibanja, človekovih pravic in nasprotovanja diskriminaciji. Pravzaprav države človek prav nič ne zanima. O njem govori kot o delovnem mestu ali volivcu. Poduki iz preteklosti očitno ne sežejo do možganov sodobnih državnikov.
