Kako uresničljive so Rohanijeve obljube

Iranski predsednik je med kampanjo stopil iz okvira in volivcem obljubil marsikaj. 

Objavljeno
22. maj 2017 17.15
IRAN-ELECTION/
Ju. K.
Ju. K.

Nobenega zagotovila ni, da bo ponovna zmaga Hasana Rohanija razbremenila obstoječa trenja v regiji in privedla do izboljšanja odnosov z Zahodom. Tako kot ni nobenega zagotovila, da bodo ljudje, ki od nje pričakujejo največ, na koncu poplačani za svoje zaupanje.

Oseminšestdesetletni politik je volilno tekmo v prvem krogu osvojil s 57 odstotki glasov in s tem uspešno ubranil predsedniško funkcijo pred svojim glavnim tekmecem, konservativcem Ebrahimom Raisijem. Ključna razlika med njima je bil odnos do Zahoda in vključevanja države v svetovno trgovino. Iranci so za predsednika na koncu izbrali kandidata, ki je zagovarjal odpiranje navzven, vedoč, da lahko le tako državo in njene prebivalce popelje v boljšo prihodnost. »Iranski narod je namesto nasilja in ekstremizma izbral pot interakcije s svetom,« je Hasan Rohani dejal v soboto, ko je po koncu štetja glasov postalo jasno, da so mu volivci zaupali še en mandat. »Danes, bolj ponosen kot je bil kdaj prej, je pripravljen spodbujati svoje odnose s svetom, ki bodo temeljili na medsebojnem spoštovanju in nacionalnih interesih.«

Ravno vprašanje nacionalnih interesov je v zadnjih letih ključno definiralo odnos države z Zahodom, zlasti z ZDA. S podpisom jedrskega dogovora je Iran poskušal te približati interesom mednarodne skupnosti, v zameno za to pa bil nagrajen s postopnim umikom večine sankcij. Odnosi z Washingtonom so kljub temu ostali napeti, predvsem zaradi vloge, ki jo islamska republika igra v konfliktih v Siriji in Jemnu.

Velikost naloge, pred katero se je znašel Rohani, je postala jasna dan po objavi volilnih izidov, ko je ameriški predsednik Donald Trump med obiskom Saudske Arabije svet pozval k izolaciji islamske republike zaradi njenih aktivnosti v širši regiji. »Vse države morajo skupaj izolirati Iran, mu preprečiti financiranje teroristov in moliti, da bo prišel dan, ko bo iransko ljudstvo dobilo pravično in pošteno vlado, ki si jo zasluži,« je poudaril Trump. Njegove besede so sprožile val medsebojnega obtoževanja, predvsem pa so nazorno pokazale Rohanijeve omejitve pri izvajanju njegovega reformnega programa, ki vsaj deloma temelji na izboljšanju odnosov z Zahodom.

Brez možnosti

Možnosti za njegov uspeh so po mnenju analitikov majhne glede na zaostrovanje ameriške pozicije in dejstvo, da velik del iranskega režima ostaja močno skeptičen glede smeri, v katero Rohani obrača državo. Režim svojo identiteto še vedno utemeljuje na protiameriškem razpoloženju piše Bloomberg in dodaja, da tega dejstva ne bo spremenila nobena ameriška politika. Na drugi strani ne gre pozabiti, da je funkcija predsednika države še vedno podrejena vrhovnemu verskemu voditelju ajatoli Aliju Hameneju, ki s svojimi privrženci obvladuje ključne institucije v državi, medtem ko iranske revolucionarne garde nadzorujejo večino gospodarstva. Mohammad Amin, raziskovalec pri pariški organizaciji Foundation d'Etudes pour le Moyen-Orient (FEMO), ta dva faktorja opisuje kot najbolj uničujoča elementa iranskega gospodarstva, skupaj s konflikti na Bližnjem vzhodu, za financiranje katerih režim namenja znatne količine javnih sredstev.

»Težko si je predstavljati, kako bi Rohani izpeljal tudi svoje najmanjše reformne ambicije,« v komentarju za Politico pojasnjuje Ray Takeyh, iransko-ameriški strokovnjak iz think tanka Council on Foreign Relations. Takeyh opozarja, da predsednik ni reformist, kot ga prikazujejo njegovi privrženci, ampak politični insajder, ki je državljanom v zameno za politično pasivnost hotel ponuditi ekonomsko blaginjo. Verjetnost, da se bo tako imenovani kitajski model prijel tudi v Iranu, ki ga poleg visoke brezposelnosti in inflacije pestita še razpredena korupcija in tradicija slabega upravljanja, je po komentatorjevem mnenju nična. Normalno delovanje gospodarstva ovira preveč zasebnih interesov in neznank, edini logičen rezultat tega pa je lahko le poglabljanje obupa državljanov.

Predsednik, ki se je med volilno kampanjo zavzel za več socialne pravičnosti, osebne svobode in politične tolerantnosti, predvsem pa za več ekonomskih priložnosti za mlade, je v zadnjih mesecih zagotovo stopil iz prevladujočega političnega okvira. Zanimivo bo videti, kam se bo pomaknil v prihodnje.