Tiskane izdaje
Za več kot polovico ZDA je bilo leto 2017 dolgo in boleče leto, ko so se soočali s predsedovanjem Donalda Trumpa. Če je bila prejšnja jesen zanje čas šoka in zanikanja, letošnje leto pa se iz jeze preliva v depresijo, je vprašanje, ali bodo v volilnem letu 2018 končno sprejeli, da jim vlada nepredvidljivi Newyorčan.
Najprej morajo seveda preživeti prihodnje leto, v katerem se napoveduje dokončno soočenje med ne ravno uravnovešenim predsednikom ZDA in povsem neobvladljivim voditeljem Severne Koreje. Po nekaterih poročilih naj bi tamkajšnji režim že do marca tako izpopolnil tehnologijo, da bi lahko z jedrskim orožjem napadel ameriška velemesta. Donald Trump je doslej večkrat zagotovil, da tega ne bo dopustil, septembra je v govoru pred celotno mednarodno skupnostjo v Združenih narodih rožljal s »popolnim uničenjem« Severne Koreje. Ameriški predsednik bo izbiral med politiko zastraševanja in zadrževanja, kot so jo predhodniki imeli do Sovjetske zveze in kasneje Kitajske, kar pomeni, da bodo ZDA poslej živele na jedrskem merku Pjongjanga ali pa med preventivnim napadom.
Ta je nadvse tvegana možnost, saj ga je zelo težko pripraviti na skrivaj, tudi ob morebitnem uspešnem uničenju jedrskega orožja pa bi severnokorejsko topništvo povzročilo na tisoče, če ne desettisoče mrtvih. V najbolj črnem scenariju bi Bela hiša preventivno uporabila jedrsko orožje, toda to bi nedvomno izzvalo odgovor Kitajske in svet potisnilo na rob jedrskega uničenja. Trump je doslej dokazal, da mu niso mar uzance mednarodne diplomacije in da je pripravljen razdreti svetovno ureditev, ki so jo ZDA zgradile po drugi svetovni vojni. Kriza na Korejskem polotoku bo lakmusov test njegove zunanje politike, ne samo odnosa do nasprotnic največje vojaške velesile, pač pa tudi do njenih zaveznic. Še posebej ker je septembra predstavil temačno vizijo sveta, po kateri suverene države tekmujejo med sabo, sodelujejo pa le, ko jim to ustreza.
■ Volilna jesen
Drugo vprašanje preživetja je usoda predsednika, saj mu nad glavo nenehno visi grožnja tako imenovane ruske preiskave o morebitnih povezavah med posegom Moskve v ameriške predsedniške volitve in Trumpovo kampanjo. Čeprav Kremelj vseskozi zanika svoje delovanje, njegovi glasniki po svetu pa papagajsko ponavljajo, da je preiskava le dimna zavesa demokratov, posebni preiskovalec Robert Mueller v zadnjih mesecih stiska zanko okoli vrha vlade. Ko je njegova kronska priča postal nekdanji svetovalec za nacionalno varnost Michael Flynn, so se zatresli stolčki Trumpove družine in samega predsednika. Pri čemer se zdi najbolj verjetno, da ost obtožb ne bo volilni poseg Moskve, pač pa preteklo finančno poslovanje predsedniške družine ali pa poskus oviranja preiskave.
A tudi Muellerjeva obtožnica še ne pomeni odhoda nepriljubljenega predsednika, če bodo republikanci obdržali večino v kongresu. Zato bodo jesenske kongresne volitve nabite z veliko več energije, kot pa je to običajno za izbiranje poslancev in senatorjev. Če se bo spodnji dom obarval v modro (barva demokratov), to najverjetneje pomeni začetek postopka za Trumpovo razrešitev. Toda demokrati bi za to morali doseči prepričljivo volilno zmago, pri čemer jim nasproti stoji močeradenje, zelo ustvarjalno zarisani volilni okraji. Ker je leta 2010, ko so te zadnjič preoblikovali, na ravni zveznih držav imela večino desnica, so okraji večinoma narisani v njeno korist. Še težje delo bodo imeli v senatu, od 33 senatorjev, ki jih čakajo volitve, je kar 25 demokratov, mnogi so iz rdečih držav z republikansko večino.
■ Rožnata očala
V prid ameriški levici je usihanje navdušenja nad Trumpom tudi med njegovimi največjimi podporniki. Poleg tega je republikanska stranka ujeta v spopad med vse bolj shiranim krilom tradicionalnih konservativcev, ki ga uteleša njeno kongresno vodstvo, ter jeznimi populisti, zbranimi pod zastavo Steva Bannona, nekdanjega nacionalističnega stratega Bele hiše. Republikanci v prvem letu Trumpove ere niso dosegli tako rekoč ničesar, velika zmaga bo morda le davčna reforma. Toda še ta je v zadnjih tednih postala samo še senca reforme in predvsem pomeni obsežno znižanje davkov. Vse bolj se kaže tudi kot novo prerazporejanje prihodkov od srednjega razreda k najbolj premožnim in na račun zadolževanja. Zaradi tega je čedalje bolj nepriljubljena, zlasti ker iz vrst desnice že prihajajo pričakovane grožnje, da bodo dolg zniževali s krčenjem socialnih programov.
Velik vpliv na volitve imajo gospodarske razmere in vsaj te se za zdaj zdijo v prid predsedniku, saj borze doživljajo silen razcvet, nezaposlenost pa se še naprej zmanjšuje. Če se bo ta trend vendarle prelil v rast povprečnih plač in bodo leta debelih krav občutili tudi delavci, si bo Bela hiša brez dvoma prilastila zasluge. Toda vpogled v drobovje gospodarstva hkrati kaže nekoliko manj rožnato podobo, saj vse bolj ostarela delovna sila pomeni povečano upokojevanje in potiskanje gospodarske rasti navzdol. Kar pomeni, da bodo ZDA težko dosegale dolgotrajno vsaj triodstotno rast, kot jo je izračunalo finančno ministrstvo, ko je upravičevalo nižanje davkov.
Na trg delovne sile negativno vpliva tudi ostra politika priseljevanja, s katero je število nedovoljenih prehodov južne meje sicer upadlo na eno najnižjih ravnih v zadnjega pol stoletja, toda hkrati v nekaterih panogah, kot je kmetijstvo, že primanjkuje delovne sile. Nad državo visi tudi grožnja, da bo Trump izpolnil predvolilne obljube in uvedel zaščitno politiko, od izstopa države iz severnoameriškega trgovinskega sporazuma Nafta do uvedbe carin za Kitajsko, oboje bi oslabilo gospodarsko rast. Vse to so ukrepi, ki jim njegova volilna baza navdušeno ploska (čeprav jo bodo prizadeli), Trump pa je že nekajkrat dokazal, da ima rad grandiozne geste, ki se upirajo politični zdravi pameti.
■ Vladni vrtiljak
K njim se bo še posebej zatekal, ko ga bodo pestili škandali, in če sklepamo po prvem letu, si bodo afere podajale roko skoraj iz dneva v dan. Zagotovo bo zamenjal zunanjega ministra Rexa Tillersona, ki nikoli ni zanikal, da ga je ozmerjal z bebcem. Ves čas se trese stolček pravosodnemu ministru Jeffu Sessionsu, temu ni oprostil, da je odločanje o ruski preiskavi prepustil svojemu namestniku, ki je pripeljal Roberta Muellerja. Negotova je usoda svetovalca za nacionalno varnost H. R. McMastra, ki je sicer zanikal poročila, da je Trumpa označil za idiota, toda že nekaj časa je nepriljubljen v populističnih krogih vlade.
Odhodi ključnih vladnih članov za nacionalno varnost, ki so celo po trditvah nekaterih republikancev menda edini branik pred zdrsom države v kaos, in njihova zamenjava s kimavci bi poglobili skrbi o odzivih na zunanjepolitične krize. To je v ZDA že spodbudilo razprave, ali ima vojska dovolj varovalk, ki državo in svet varujejo pred vzgibi neuravnovešenega predsednika, oziroma koliko razumni ljudje so med kovčkom z izstrelitvenimi šiframi in vzletišči jedrskih raket. Kar nas na predvečer leta 2018 vrača k začetni razpravi o preživetju sveta.
***
Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18.
