Tiskane izdaje
»Je morda Psy malce uspešnejši nezakonski sin Kim Džong Ila?« To vprašanje se je na družbenih omrežjih pojavilo leta 2012, ko je južnokorejski pevec na youtubu s spotom Gangnam Style pritegnil na milijarde gledalcev, medtem ko je mladi severnokorejski voditelj Kim Džong Un tega leta naredil prve državniške korake.
Pravzaprav sta si oba Korejca v resnici malce podobna: sta enako velika in v tistih časih sta imela tudi podobno težo, veliko pomembnejše pa je, da sta bila vsak na svoji polovici otoka enako prepoznavna simbola.
Pred šestimi leti si nihče ni mogel niti predstavljati, da se bosta Kim in Psy znova znašla na istih časopisnih straneh, povezana s trenutkom medkorejskega približevanja in pomembnimi premiki prvega odpiranja Pjongjanga zunanjemu svetu.
Ta teden so namreč mediji hkrati poročali o dveh vprašanjih: se Kim Džong Un mudi na tajnem obisku v Pekingu, kar je zagotovo pomemben del priprav na njegovo skorajšnje srečanje z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, in ali bo Psy član južnokorejske skupine nastopajočih, ki bodo od sobote do 3. aprila v Severni Koreji izvajali uspešnice v okviru priprav na srečanje med Kimom in predsednikom Mun Dže Inom.
Pjongjanški stil
Vsekakor ni zanemarljivo, da so odnosi med Seulom in Pjongjangom prišli do detajla, kot je Psy. To priča o tem, da se je Severna Koreja odločila stopiti prek lastnega zidu. Zdaj je le še vprašanje, v kakšnem ritmu bo zaplesala na odprtem političnem prizorišču. Ko je južnokorejsko ministrstvo za kulturo, šport in turizem včeraj popoldne objavilo seznam izvajalcev, tiskovni predstavnik pa pojasnil, da so »razmišljali tudi o Psyju, da pa so se na koncu odločili, da ga ne bodo vključili v skupino«, je bilo to znamenje, da mora severovzhodna Azija še nekaj časa poskakovati v stilu Pjongjanga. Gangnam bo morda prišel na vrsto naslednjič.
Tistega dne je iz Pekinga neslišno odpeljal armirani zeleni vlak z rumenimi progami, s kakršnim je svojčas v kitajsko glavno mesto na tajne obiske in pogosto neuspešna pogajanja o gospodarskih reformah prihajal pokojni Kim Džong Il. Takoj za tem, ko je posebna kompozicija, v kateri je bilo 22 vagonov, v ponedeljek pripeljala v Peking, so se razširile govorice, da je v vlaku ali Kim Džong Un ali njegova sestra Kim Jo Džong, vendar ne vodstvo v Pjongjangu ne zunanje ministrstvo v Pekingu tega nista hotela razjasniti, dokler se visoki potnik (ali potnica) ne bo varno vrnil v domovino.
Ne glede na to, kdo je bil v vlaku, katerega notranjost je videti kot luksuzni apartma in ne kot prevozno sredstvo, je ta obisk oznanil začetek nove faze vladavine Kim Džong Una, v kateri se ta iz navadnega diktatorja razvija v zrelega državnika. Obisk na Kitajskem priča o tem, da igra severnokorejski voditelj veliko bolj zapleteno politično igro od poskusov, da bi ohranil svoj režim pri življenju in rešil lastno glavo pred različnimi scenariji atentata. Na srečanje s Trumpom bo odšel pripravljen na veliki sporazum, kakršnega je z Washingtonom poskusil skleniti že njegov ded Kim Il Sung, ko je leta 1992 in nato še neposredno pred smrtjo leta 1994 gostil nedavno preminulega ameriškega evangelističnega pridigarja Billyja Grahama, prek katerega je potekala izmenjava sporočil med Belo hišo in velikim voditeljem.
Kolona varovanih diplomatskih vozil na pekinških ulicah, po katerih naj bi se domnevno prevažali člani severnokorejske delegacije. Foto: Reuters
Dobri poznavalci Severne Koreje so poudarili, da je Kim Džong Un po političnem stilu in državniški psihologiji veliko bolj podoben dedu kot očetu. Izvaja široke poteze, ki velesile povezujejo tako, kot si želi, racionalno odmerja grožnje in diplomacijo. Vse bolj se zdi, da ima še veliko bolj daljnosežno strategijo od pokojnega ustanovitelja Demokratične ljudske republike Koreje (uradno ime Severne Koreje).
Medtem ko je Kim Il Sung najprej sprožil korejsko vojno in vanjo spretno pritegnil Sovjetsko zvezo in Kitajsko, jo želi njegov vnuk trajno končati z mirovnim sporazumom z ZDA. Medtem ko si je ded gradil mednarodni ugled v gibanju neuvrščenih, se je Kim Džong Un osredotočil na skrbno načrtovano združitev polotoka kot trajnostni načrt samoohranitve. Za to potrebuje vse velesile. Očitno se dobro zaveda, da bi lahko morebitno neuspešno srečanje s Trumpom, ob katerem zdaj kot novi svetovalec za državno varnost sedi John Bolton, neposredno pripeljalo do oboroženega posredovanja. Zeleni vlak je pripeljal v Peking zato, da bi dobili zagotovilo, da bo Kitajska v tej zapleteni igri prav tam, kjer bo najbolj koristila Kim Džong Unu. Za njegovim hrbtom.
Korejski stil
Dejstvo, da je zeleni vlak pripeljal v Peking neposredno pred srečanjem med severnokorejskim voditeljem in južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom, nato pa še med Kimom in Trumpom, je za zdaj pomembnejše od tega, kdo je bil v vlaku. Brat ali sestra sta v vsakem primeru potegnila Kitajsko z obrobja velikega dogajanja, hkrati pa sta dala Modri (predsedniška palača v Seulu) in Beli hiši vedeti, da bosta bližnji vrhunski srečanji potekali med enakopravnimi sogovorniki in v multipolarnem okolju.
Tudi diskretnost, v katero je ovit blindirani vlak, je del velike igre. Nekdanji vodja Kim Džong Il je imel šest vlakov in na njegova potovanja so vedno vozile tri kompozicije, tako da je on potoval v srednji. V enem od vagonov je bil tudi njegov blindirani mercedes, tako da ni bil voditelj niti za trenutek izpostavljen morebitnemu ostrostrelcu. Da je imel razlog za takšno previdnost, je leta 2004 pokazala eksplozija na severnokorejski postaji nedaleč od meje s Kitajsko, ki je odjeknila tik za tem, ko je vlak z voditeljem zapeljal skozi postajo. Še vedno prevladuje prepričanje, da je to bil poskus atentata.
Zdaj bi lahko pomislili, da je skrivnostnost predvsem del priprav Kim Džong Una na obe veliki vrhunski srečanji. Še preden bomo izvedeli, kdo je v resnici sedel v vlaku, bo imel severnokorejski voditelj na mizi številne analize političnih točk, ki jih je pridobil s to potezo. Po številu tistih, ki bodo prebrali vse o zelenem vlaku, se bo približal Psyjevi uspešnici. In vsi si bomo bolj kot kdaj prej zaželeli, da bi se sestala in zaplesala … v korejskem stilu. Takrat bi bil vsem mir veliko bližje.
