Tiskane izdaje
New York – Vrh republikanske stranke je konec tedna razglasil, da so vsi njihovi kandidati podpisali zavezo, s katero se odpovedujejo morebitni neodvisni kandidaturi. Zdelo se je kot kapitulacija razvpitega milijarderja Donalda Trumpa, ki še vedno vodi v anketah, toda to je bila še ena njegova drobna zmaga – mediji so spet govorili le o njem.
Celotna predstava s podpisovanjem zaveze je bila v resnici namenjena 69-letnemu novopečenemu politiku, ki je med prvim televizijskim soočenjem osupnil vrh stranke z izjavo, da ne more izključiti morebitne neodvisne predsedniške kandidature, če ne bo izbran za republikanskega kandidata. To bi skoraj zagotovo pokopalo upanje desnice, da bi po dveh mandatih demokratskega predsednika Baracka Obame prevzela Belo hišo. Zato so hitro spisali zaobljubo in jo ponudili vsem kandidatom.
Ob zgroženi nejeveri republikanskega vrha Trump ob koncu poletja še vedno krepko vodi v javnomnenjskih raziskavah. V anketi Univerze Monmouth, objavljeni v četrtek, ima že kar 30 odstotkov podpore, na drugo mesto se je prebil temnopolti nevrokirurg Ben Carson (18 odstotkov podpore), favorit vodstva in velikih donatorjev Jeb Bush pa je šele tretji z osmimi odstotki podpore. Prav toliko jih ima teksaški senator Ted Cruz.
Teflonski Trump
Vzpon newyorškega nepremičninskega mogotca v množici 17 strankarskih tekmecev ni nič nenavadnega, začetna predvolilna kampanja pogosto naplavi na vrh nenavadna imena in glasne populiste. Ponavadi medijska izpostavljenost hitro razkrije njihove slabosti, tako da enako hitro tudi potonejo. Toda teflonski Trump se zdi neuničljiv, v slabih treh mesecih je izrekel dovolj neumnosti, da bi končale več političnih karier, volivcem pa za zdaj ni mar. Mehiške priseljence je označil za posiljevalce, napadel je status vojnega heroja republikanskega senatorja Johna McCaina.
Napadi nanj ga hitro vržejo iz tira, da začne nenadzorovano jezikati, tako je na primer s seksističnimi opazkami užalil priljubljeno voditeljico konservativne televizijske mreže Fox News. Toda podpora mu raste tako med čajankarji in neizobraženimi belimi delavci kot med skrajno konservativnimi evangelijskimi kristjani ter celo med zmernim delom desnice.
Eden od razlogov je njegovo spretno izkoriščanje razkoraka med vrhom stranke, prepojenim z interesi korporativne Amerike, ter delom desnih volivcev, ki ne občutijo sedanjega gospodarskega okrevanja ali pa kronično ne zaupajo nikomur v Washingtonu. Pri tem so pripravljeni prezreti plehkost in grobost njegovih izjav, njegovo izjemno politično neizkušenost in črno-beli program, ki je podoben gostilniški razpravi po sedmem pivu.
Razen Cruza, ki se ves čas motovili v Trumpovi senci in upa, da bo po njegovem (morebitnem) padcu naslednik politične pompoznosti, večina preostalih tekmecev neuspešno napada milijarderja. V protinapad je prešel tudi Jeb Bush, ki je doslej zaman čakal, da se bo poletna romanca med volivci in Trumpom izpela. Nekoč vodilni kandidat desnice te dni poskuša oživiti anemično podporo volivcev z oglasi, v katerih poslovneža slika kot nenačelneža, ki obrača plašč po vetru in je daleč od konservativnih načel.
Drsenje Hillary
Upor proti politični eliti se v nekoliko manj radikalni obliki dogaja tudi na demokratski strani, kjer je nekoč nedotakljiva Hillary Clinton vse bolj ranljiva. Njeno zanesljivo zmago znotraj stranke razžira afera z uporabo zasebne e-pošte v času, ko je vodila ameriško zunanje ministrstvo, med volivci pa narašča nezaupanje v nekdanjo prvo damo in senatorko. Hkrati senator iz Vermonta Bernie Sanders še vedno prireja množično obiskana predvolilna srečanja, na katerih ljudje ploskajo »skandinavski« viziji ZDA.
Odsev tega je njuno zbliževanje v javnomnenjskih raziskavah. Po merjenju vplivnega lokalnega časnika Des Moines Register je v Iowi, kjer bodo volivci v začetku prihodnjega leta prvi odločali o kandidatu stranke, Clintonova s 57-odstotne podpore zdrsnila na 37-odstotno, Sanders pa je z začetno 15-odstotno podporo dosegel zaupanje že 30 odstotkov tamkajšnjih demokratskih volivcev. V New Hampshiru, naslednji državi na volilnem seznamu, je celo že pred Hillary Clinton.
Primerjava agencije Quinnipiac z nasprotniki iz republikanskega tabora kaže, da ima prednost pred večino kandidatov desnice, malo zaostaja le za floridskim senatorjem Marcom Rubiom. Tako samooklicani demokratični socialist, nekoč smrtonosna oznaka v ameriški politiki, postaja vse bolj verodostojen predsedniški kandidat, čeprav še vedno precej oddaljen od možnosti, da bo zastopal stranko na volitvah.
V zraku je še vedno tudi kandidatura sedanjega podpredsednika Joeja Bidna, ki ga ankete postavljajo na tretje mesto v stranki. Pred dnevi se je v Washingtonu sestal z vplivno liberalno senatorko Elizabeth Warren in sprožil ugibanja o vstopu v predsedniški boj. Toda Biden hkrati pravi, da po smrti sina Beaua, ki je maja umrl zaradi možganskega tumorja, ni prepričan, ali imata on in družina dovolj čustvene moči za naporno kampanjo.
V senci boj za senat
Poleg cirkuške tekme za Belo hišo potekajo priprave na nič manj pomemben spopad za večino v senatu, zgornjem domu ameriškega kongresa. Republikanci so lani prevzeli odločanje in s 54 senatorji (od stotih) zdaj obvladujejo obe zbornici ameriškega parlamenta. Toda prihodnje leto bo pobuda na strani demokratov, saj bo svoj položaj branilo precej več republikanskih senatorjev. Mnoge je leta 2010 v Washington naplavil val čajankarskega gibanja, in to v nihajočih državah, v katerih nobena stranka nima prepričljive podpore.
Na strani demokratov je tudi tradicija, da se njihovi volivci ob izbiranju predsednika v precej večjem številu zgrinjajo na volišča. Levica brani deset senatorskih stolčkov, republikanci 24, pri čemer jih je 17 trdno v njihovih rokah. Po sedanjih napovedih bo boj potekal v devetih državah (dve imata demokratskega senatorja), ameriška levica pa jih mora republikancem iztrgati najmanj pet, če hoče vladati v zgornjem domu in uravnotežiti republikansko prevlado v spodnjem.
