Tiskane izdaje
Severna Koreja je pred 67 leti zvlekla Kitajsko v vojaški spopad z Ameriko, zdaj pa bi svojo najbližjo zaveznico lahko potisnila v trgovinsko vojno s svetovno velesilo. Najbližji sodelavci ameriškega predsednika Donalda Trumpa so namreč napovedali, da bi lahko predsednik že ta teden začel preiskavo proti nedovoljenemu kitajskemu trgovanju, ki je povezano predvsem s krajo intelektualne lastnine.
Trump bo, kot je napovedal visoki uradnik iz njegove vlade, pooblastil predstavnika za trgovino Roberta Lighthizerja, da uporabi 301. člen ameriškega zakona o trgovini, ki je bil sprejet leta 1974 in omogoča predsedniku, da enostransko uvede davke ali druge ovire, s katerimi zaščiti ameriško industrijo pred »nepoštenim trgovanjem« drugih držav.
Ameriški predsednik bi tako izpolnil vsaj eno od predvolilnih obljub, usmerjenih proti azijski sili, s katero je na začetku mandata vzpostavil nepričakovano dobre odnose. Trump je namreč med kampanjo grozil, da bo uvedel kar do 45 odstotkov visoke uvozne davke na kitajsko blago, pa tudi obljubljal, da bo vrnil proizvodnjo, ki se je zadnja desetletja množično selila iz ZDA na Kitajsko.
Nasprotni učinki pritiska
Ko je prejšnji teden tajvanska družba Foxconn, ki na Kitajskem proizvaja različne elektronske naprave za ameriško družbo Apple, napovedala gradnjo tovarne LCD-zaslonov v vrednosti 10 milijard dolarjev, je bilo to opozorilo azijski sili, da je Trump morda videti nespreten v diplomaciji in geostrateških igrah, vendar ima v trgovini in gospodarstvu nekoliko jasnejšo vizijo o tem, kaj bi rad dosegel. Ali pač ne?
Ravno ko je bila v torek objavljena novica o prihodnjih ukrepih, ki bodo nedvomno sprožili trgovinsko vojno med največjima gospodarstvoma na svetu, so kitajski ekonomisti opozorili Trumpa, da bo s pritiski na Kitajsko dosegel ravno nasproten učinek in pravzaprav potisnil Ameriko v osamitev. Do države, ki ima 1,3 milijarde prebivalcev in več kakor 11.000 milijard dolarjev bruto domačega proizvoda, se ne more niti Amerika vesti tako, kakor da je to manjvreden igralec.
Dovolj je že, pravi neki kitajski ekonomist, ki je hotel ostati neimenovan, omeniti tri imena, na podlagi katerih bomo najbolje ugotovili, kakšno škodo bi utrpele ZDA, če bi res sprožile trgovinsko vojno s Kitajsko: Hollywood, Boeing in Apple. Kajti nobena od teh družb ne more nikjer drugje na svetu pričakovati tolikšne rasti prodaje svojih izdelkov kakor prav na kitajskem trgu. Kitajske letalske družbe naročijo tri od desetih boeingov 737, kar je dovolj za ohranitev 150.000 ameriških delovnih mest.
Simbolični korak v preteklost
Če bo Trump uporabil 301. člen, Kitajska ne bo sedela križemrok. Ameriški zakon o trgovini je skorajda izgubil pomen po letu 1995, ko so ustanovili Svetovno trgovinsko organizacijo, oživljanje tega zakona pa bi bilo simboličen korak v preteklost. Ameriška vlada ga je največkrat uporabila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Washington bal prodora japonskega blaga in ko je bil Lighthizer namestnik predstavnika za trgovino, kar pomeni, da zelo dobro ve, kako uporabiti zloglasni 301. člen. Analitike v Pekingu najbolj vznemirja vprašanje, kako je ameriško-kitajska trgovina sploh povezana z vprašanjem Severne Koreje.
Zunanji minister Rex Tillerson je v torek opozoril, da so odnosi med ZDA in Kitajsko dosegli prelomno točko, na kateri se bo treba odločiti, ali bodo v prihodnje usmerjeni k sodelovanju ali konfliktu. »Naše odnose preverjamo pri vprašanjih, kot je tisto, povezano z razmerami v Severni Koreji,« je povedal novinarjem, zbranim v State Departmentu. »Ali se lahko skupaj posvetimo tej globalni nevarnosti, pri kateri imamo skupne cilje? Pri vprašanjih, o katerih imamo različna mnenja – denimo pri Južnokitajskem morju in nekaterih trgovinskih razlikah, ki jih moramo začeti reševati –, pa se moramo vprašati, ali lahko presežemo te razlike brez konfliktov in najdemo rešitve, ki bi koristile obema stranema.«
Po mnenju strokovnjakov za kitajsko-ameriške odnose je to samo diplomatsko sporočanje, da se Washington in Peking čedalje bolj oddaljujeta drug od drugega. Ko je Trump v soboto v enem od tvitov spet obtožil svoje »nore predhodnike«, ki so Kitajcem »dopustili, da v trgovini (z Ameriko) služijo na stotine milijard dolarjev letno, nič pa niso naredili za obrzdanje severnokorejske jedrske ambicije«, je bilo jasno, da bo uporabil 301. člen. Kitajski mediji so spet opozorili, da je treba nehati ponavljati teorijo o tem, da lahko Peking prisili Pjongjang k čemurkoli, zlasti k ustavitvi jedrskega programa.
Tvegano početje
Toda težava je v tem, da Kitajska to res lahko stori, vendar ji ni všeč cena, ki bi jo morala plačati za to. Zadušiti Severno Korejo tako močno, da bi lahko padel režim vodje Kim Džong Una, je preveč tvegano početje za azijsko silo, ki v neposredni soseščini noče imeti kaosa, še manj pa Američanov kot neizogibne začimbe pri kaotičnem preurejanju stanja na strateško pomembnem polotoku.
Ključni razlog, da Kitajska noče storiti več za ustavitev severnokorejskega jedrskega in raketnega programa, je vendarle povezan z njenimi odnosi z ZDA. Kitajsko vodstvo gotovo ne bo popustilo niti za ped in ne bo okrepilo svojih pritiskov na Pjongjang samo zato, ker tako zahteva Donald Trump. Preizkus stabilnosti kitajsko-ameriških odnosov je pravzaprav povezan samo s tekmo za dirigentsko palico, s katero bo zmagovalec v prihodnje dirigiral in določal razvoj severovzhodne Azije. Trenutno jo držita v rokah obe sili in vsaka vleče svoj konec palice.
Zloglasni 301. člen zakona o trgovini bodo uporabili kot meč, s katerim bodo presekali to palico. Vse, kar bo sledilo, je bolj povezano z znanstveno fantastiko. Vstopamo v časovni stroj in pritiskamo gumb, na katerem piše: »Vrnitev v hladno vojno.«
