Tiskane izdaje
Če je leto opice, v katerem je minilo leto 2016, preslepilo večino političnih analitikov ter na britanskem referendumu potrdilo brexit in na ameriških volitvah omogočilo zmago Donalda Trumpa, nato pa je leto petelina, ki se počasi končuje, izigralo večino ekonomistov ter mu je uspelo ločiti varnostno krizo, ki se je zapletla na Bližnjem in Daljnem vzhodu, od razmeroma močne rasti svetovnega gospodarstva, se moramo vprašati, kakšno bi se nam moralo zdeti leto 2018, ki bo po kitajskem koledarju minilo v znaku psa.
Ali se je varneje zanesti na dobitnike Nobelove nagrade za ekonomijo ali mir, ki tudi sami priznavajo, da vse sodobne napovedi, od vremenskih do geopolitičnih, stojijo na majavih nogah, ali pa je morda varneje zaupati jasnovidcem, ki so vse, kar se je dogajalo zadnji dve leti, dejansko predvideli natančneje kot znanstveniki, teoretiki, idealisti in analitiki?
Za povečavo kliknite na infografiko.
Mediji po vsem svetu so z nenavadno mešanico radovednosti in spoštovanja predstavili napovedi britanskega jasnovidca Craiga Hamiltona-Parkerja. Med drugim je pravilno napovedal brexit in Trumpovo zmago, zato se zdi, da je dovolj razlogov, da mu verjamemo, ko pravi, da bo leto 2018 muhasto na več področjih. Menda bo prineslo konec vladavine severnokorejskega voditelja Kim Džong Una, hkrati se bo nadaljeval mandat sedanjega ameriškega predsednika, Evropsko unijo pa bodo pretresli oster padec vrednosti evra in novi izstopi iz skupne zveze (Hamilton-Parker konkretno trdi, da se bosta od Bruslja ločili Danska in Italija). Poleg tega bo človeštvo doživelo še hujše naravne katastrofe zaradi podnebnih sprememb in pandemično mrzlico, ki jo bo namerno povzročila morda Severna Koreja ali ena od terorističnih organizacij.
Velika pozornost, ki jo celo najresnejši mediji namenjajo Hamilton-Parkerjevi jasnovidnosti, kaže, kako zelo je svetovni oder postal zanimiv. Zdi se, kakor da je na njem vse, celo tisto, kar je najmanj verjetno, postalo mogoče, in to prav zato, ker se za njegovimi kulisami enakopravno objemata logika kontinuitete in protilogika sprememb.
Samo v takšnem kontekstu lahko razmišljamo o prihajajočem letu. V njem je vse mogoče in nič ni nujno. Toda najbolj nas mora skrbeti, da je vse več dejavnikov nestabilnosti, pri sedanjih virih katastrof je čedalje verjetneje, da se bodo katastrofe dejansko zgodile, kaos pa je vse doslednejši. V svetovni ureditvi se je očitno dvignil neukrotljiv vihar protinačel in vse, zaradi česar se je svet do zdaj zdel udobno predvidljiv, večinoma kaže znake dotrajanosti. Ne glede na to, ali gre za demokracijo ali svobodo v širšem pomenu, za človekove pravice ali humanost v njenem prvotnem pomenu, za pravno državo ali racionalnost kot najpomembnejši temelj napredne družbe – vse to je postalo vir škodljivega cinizma v skoraj vseh družbah. In vse vrednote so dobile svoj odsev v ogledalu 21. stoletja, zato je na drugi strani antifašizma vulgarni antikomunizem, umirajoča socialna država se je zakrinkala v neoliberalizem, veličastna globalizacija pa nezadržno šepa proti svojemu nasprotju, ki včasih govori jezik gospodarskega nacionalizma, včasih jeclja v okvirih izsiljenega regionalizma, včasih pa cveti na tleh zakrknjenega protekcionizma.
Svet je res obdan z zidom nasprotij in protislovij, čez katerega je skoraj nemogoče gledati v daljavo. In če bi radi analizirali, kaj vse se lahko zgodi v letu psa, takoj poglejmo na slabo vidne točke na zemljevidu, saj se prav tu odloča o usodi človeštva.
■ Nevralgične točke
V teh točkah bodo v prihodnjih mesecih ocenjevali novo resničnost, ločevali mogoče od neuresničljivega, tu se bo spreminjalo ravnotežje sil v ključnih regijah in nato še v globalnih razmerah.
Začnimo s prvo točko: imenuje se Most prijateljstva, ki nad reko Yalu povezuje kitajsko mesto Dandong in severnokorejski Sinuidžu. Čez most je več desetletij stopalo materializirano prijateljstvo, ki ga je Kitajska potrjevala svoji komunistični zaveznici z zajetno pomočjo, vredno več kot milijardo dolarjev na leto, pa tudi z nakupovanjem njenih izdelkov, ki jih ta sicer ne bi mogla izvoziti nikamor drugam. Toda ko je konec novembra uradni Peking napovedal, da bodo most začasno zaprli za promet, menda zaradi vzdrževalnih del, je to pomenilo, da bodo sankcije proti Pjongjangu izvajali dosledneje kakor do zdaj.
Težko si je zamisliti, da bodo na mostu, starem osem desetletij, karkoli delali pri temperaturah pod ničlo, zato je pomembneje pogledati, kaj bodo čezenj v prihodnje prenašali na drugi breg Yaluja. Izdelkov očitno ne. Toda ali si lahko predstavljamo, da bi čez Most prijateljstva korakali kitajski vojaki, in to s popolnoma nasprotno nalogo od tiste, ki jo je Mao Zedongova vojska opravila leta 1950, ko je rešila Kim Il Sungov režim pred uničenjem?
Veliko je znakov, ki govorijo o tem, da kitajsko politično vodstvo pripravlja različne načrte za razpletanje korejskega vozla leta 2018. Vse pogosteje kot enega od njih omenjajo tudi napotitev vojske v Severno Korejo, da bi nadzorovano razstavila režim, ki ga imajo v nekaterih središčih odločanja v Pekingu že dolgo za vir največje nevarnosti, ki grozi kitajski državni stabilnosti.
Kitajska s Severno Korejo deli mejo, dolgo 1200 kilometrov, in na njenih tleh je med korejsko vojno pred šestimi desetletji in pol za obrambo kitajskih državnih interesov, ogrnjenih v komunistično idejo, umrlo nekaj sto tisoč kitajskih mladeničev. Zdaj, ko Trump odkrito grozi s »popolnim uničenjem« Severne Koreje, Japonska pa razmišlja o izdelavi atomske bombe, da bi se zaščitila pred njenimi izstrelki, Kitajska prav gotovo ne sedi križemrok in čaka, kaj se bo zgodilo, potem ko bo vodja Kim Džong Un izpopolnil raketno in jedrsko orožje.
Bo Trumpu uspelo še naprej držati bližnjevzhodno krizo stran od globalne gospodarske rasti? Foto: Reuters
Leto 2017 je že pokazalo, da nič ne bo ustavilo Pjongjanga, ki razvija svoj raketni in jedrski program, pa tudi to, da ZDA nikakor niso pripravljene sprejeti Severne Koreje kot nove jedrske sile. Korejsko vprašanje se je tako že spremenilo v nadrealistično predstavo, v kateri glavni igralci drame niso tisti, ki največ govorijo, ampak tisti, ki ukrepajo iz prikritega ozadja. Severnokorejska usoda je tesno povezana s položajem Kitajske v severovzhodni Aziji in zato tudi s prihodnostjo kitajsko-ameriških odnosov.
Zadnja tri desetletja so se v odnosih med Pekingom in Washingtonom resda pojavljale večje ali manjše krize, vendar se zdi, da je ta, s katero se je začel mandat predsednika Trumpa, v marsičem drugačna od prejšnjih.
■ Različna v podobnosti
V nasprotju z njegovimi predhodniki – to velja tako za republikanca očeta in sina Busha kot za demokrata Billa Clintona in Baracka Obamo – Trumpa niti najmanj ne zanima širitev demokracije po Aziji in odkrito daje vedeti, da mu je pravzaprav vseeno, ali v Zhongnanhaiu, rezidenci najvišjih kitajskih voditeljev, sedi reformist ali avtokrat. In medtem ko se nam na prvi pogled dozdeva, da kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu zelo ustreza tovrstno partnerstvo, saj ni več prisiljen izmišljevati si prepričljivih odgovorov na vprašanja o človekovih pravicah, medijski cenzuri ali nadzoru nad internetom, se je vprašanje kitajsko-ameriških odnosov zdaj omejilo na sámo naravo dveh diametralno različnih sistemov, ki se dotikata v neki točki. Kitajski enostrankarski sistem, ki se ohranja pri življenju z državnim kapitalizmom, in ameriška kompromitirana demokracija, ki pravkar razmišlja o posledicah svoje splošne odprtosti, se dotikata v geopolitični areni kot najresnejša tekmeca našega časa. Resda se na več frontah včasih zdi, da je Rusija večji izzivalec ameriške prevlade kakor Kitajska, vendar bo leto 2018 pokazalo, da se kopja 21. stoletja lomijo med Trumpom in Xijem.
Na neki ravni gre za dva voditelja, ki pravzaprav nagovarjata podobno populacijo. Trump se obrača na Američane, ki se počutijo kot poraženci zaradi globalizacije ter za to krivijo zunanji svet in predvsem državo, v kateri se ameriški kapital počuti tako dobro, da je prav vanjo izvozil velik del svojih izdelkov. Xi se obrača na Kitajce, v katerih je komunistična partija vzbudila močan občutek, da so žrtve, in to žrtve zaradi delovanja nekdanjih imperialističnih sil ter nepripravljenosti Zahoda, da bi sprejel močno in razvito Kitajsko.
Toda na drugi ravni kitajsko-ameriški stik postopoma že prerašča v zgodovinski dvoboj velikanov, od katerih ima vsak svoj koncept spreminjanja svetovne ureditve. ZDA bi se umaknile s položaja globalne voditeljice in idejnega vodje splošne demokratizacije sveta, vendar bi rade ohranile prevlado na najpomembnejših varnostnih točkah, ki ji zagotavljajo status supersile. Kitajska bi rada privabila čim večji del sveta v svojo pravljico o (gospodarskem) pasu in (svilni) poti in z utopično pripovedjo o tem, da lahko prav vsem koristi enotno priklanjanje tej pobudi, zasedla vodilni položaj v novi definiciji prostega trga. Po tej definiciji prosta trgovina pripada državam, pretok kapitala preverjajo velike mednarodne megabanke, majhnim igralcem pa ostane vloga sestavnega dela ali nadomestljivega rezervnega dela v takšnem sistemu delovanja globalizacije s kitajskimi lastnostmi.
■ Indijska nevarnost
Druga točka na geopolitičnem zemljevidu nemirnega dogajanja se imenuje Hambantota. To je pristanišče na jugovzhodu Šrilanke, kjer so trčili strateški, gospodarski in politični interesi Kitajske in Indije. Potem ko je uradni Kolombo prodal 85 odstotkov delnic Hambantote kitajskemu Holdingu za trgovska pristanišča za 1,12 milijarde dolarjev, Peking pa zaprosil šrilanško vlado za dovoljenje, da bi zasidral svoje podmornice v tem pristanišču z globokim morjem, je New Delhi protestiral. In to zaradi suma, da gre pravzaprav za še en biser na kitajski strateški ogrlici, na katero so že nanizali pristanišče Gvadar v pakistanski pokrajini Beludžistan in prvo kitajsko vojaško oporišče v Džibutiju. Kajti z vseh teh treh točk Kitajska postopoma plete mrežo svoje navzočnosti v Indijskem oceanu, kjer lahko opazujemo še eno pomembno tekmovanje: tisto med največjima azijskima silama.
Odnosi med Kitajsko in Indijo bodo leta 2018 gotovo v središču pozornosti, saj težko rečemo, da bi katerikoli drugi sili tako zelo vplivali na politično in gospodarsko podobo Azije kakor prav ta velikana, v katerih živi skoraj tretjina človeštva.
Kitajski zmaj in indijski slon se bosta prihodnje leto spoprijela na več točkah (omenimo lahko dvomesečni spor med njunimi vojaki na himalajski planoti Doklam in se spomnimo, da se je končal brez prave rešitve). Amerika se sicer že nekaj časa poskuša vmešati v igro in ponuja New Delhiju protikitajsko zavezništvo, vendar se zdi, da Indija raje sama uravnava ravnotežje strateške gugalnice. Če že potrebuje pomoč pri ohranjanju ravnotežja, se raje obrne na Rusijo.
Spor med kitajskimi in indijskimi vojaki v Doklamu se je končal brez prave rešitve. Foto: AP
■ Iskanje ravnovesja
Zanimivo je, da so Kitajska, Indija in Rusija skupni imenovalec dveh pomembnih blokov, enega gospodarskega (Bricsa, v katerem sta še Brazilija in Južna Afrika) in drugega varnostnega (Šanghajske organizacije za sodelovanje, SCO, katere člani so še Kazahstan, Kirgizija, Tadžikistan, Uzbekistan in Pakistan). Odnosi med Kitajsko in Rusijo bi lahko leta 2018 pravzaprav postali še tesnejši zaradi vpliva korejske krize in Trumpovega vzdrževanja bližnjevzhodnega kaosa. Toda v nekoliko bolj oddaljeni perspektivi bo pravo naravo kitajsko-ruskega prijateljstva določal trikotnik, v katerem bo Indija poskušala poiskati svoj položaj na geopolitičnem zemljevidu in se pri tem sklicevala na ista merila o pomenu neke države, kakor to počne Kitajska: veliko število ljudi, nepretrgana civilizacija in vloga lokomotive v svetovnem razvoju.
Za Evropo je najpomembnejša tretja točka na zemljevidu kitajskega vzpona k položaju velesile. Tu gre bolj za črtokakor točko, saj govorimo o železniški progi, ki bi morala povezati Beograd in Budimpešto. Pomen še vedno neobstoječe proge lahko izrazimo s preprostim vprašanjem in zapletenim odgovorom nanj: kdo bo v odnosih med Kitajsko in Evropsko unijo določal pravila igre?
Skorajda v istem trenutku, ko je Madžarska zaradi grozilnega pritiska Bruslja objavila javni razpis za gradnjo svojega dela proge, se je v Beogradu politično vodstvo udeležilo slavnostnega začetka gradnje srbskega dela. Morebitnim potnikom so obljubljali, da bodo do Budimpešte kmalu prispeli v treh urah in pol, v izvrstno posnetih propagandnih filmih pa so pojasnjevali, kaj je svilna pot in kako bo povezala grško pristanišče Pirej in srednjo Evropo. To ji bo seveda uspelo tudi s progo z dvojno osebnostjo. V Beogradu niti z besedo niso omenili, da izvedbe madžarskega dela projekta še niso potrdili – če ga seveda niso zagotovili z že dobro znanimi manipulacijami – in čeprav razpis pomeni, da ne smemo vnaprej vedeti, kdo bo na njem zmagal, o progi tu govorijo z dvojnim B.
Srbski premier Aleksander Vučić in madžarski Viktor Orbán sta z železniško progo Beograd–Budimpešta del kitajske zgodbe. Foto: Reuters
V letu psa bodo v odnosih med Kitajsko in EU veliko lajali v obe smeri, kajti četudi so leta 2017 pričakovali, da bo Trumpovo protekcionistično razbijanje prostotrgovinskih sporazumov še zbližalo oba partnerja, bodo o usodi njunega partnerstva odločali združljivi interesi in naravne razlike. Evropske interese v odnosih s Kitajsko vse bolj obremenjuje prav to, kar podvaja hitro progo Beograd‒Budimpešta. Čigava pravila igre bodo upoštevali v razmerah, v katerih evropski primanjkljaj presega 175 milijard evrov, Kitajska pa uporablja jasno strategijo hitrega nakupovanja vseh razpoložljivih tehnologij, na podlagi katerih nato nastaja novi logotip »made by China« – to je pomembno vprašanje iz kompleksa geopolitičnega določanja ravnotežja sil.
■ Začimba
Leta 2018 bodo na vseh celinah opravljali velike ideološke, politične in gospodarske hišne preiskave z vse številnejšimi dejavniki, na katere je treba biti pozoren, vendar se bo Kitajska v skoraj vseh zgodbah pojavljala kot začimba večpolne ureditve, ki smo si je dolgo želeli. In zdaj jo imamo. V letu psa bo lajalo veliko krdelo globalnih in regionalnih sil in vsi bodo zahtevali spremembe. Na čelo se bo prebil tisti, ki bo najbolje prepoznal duh časa. Toda ali bo ta miroljuben ali naklonjen vojni, lahko vprašamo samo jasnovidca.
***
Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18.
