Kdo bo svet povedel iz smrtonosnega smoga?

Istega dne, ko je kitajski predsednik Xi Jinping pripotoval v Pariz na tisto, kar se skrajšano imenuje »podnebno vrhunsko srečanje«, so v Pekingu razglasili preplah zaradi najgostejšega smoga v letošnjem letu.

»Zelo nezdrava« raven 274 mikrogramov trdih delcev (PM2,5) v kubičnem metru zraka je bila jasen opomin, da je treba na podnebnem vrhu doseči sporazum o obveznem, doslednem in sinhroniziranem zmanjševanju izpustov škodljivih plinov v ozračje. Svetovna zdravstvena organizacija namreč priporoča, da se ljudje vsak dan ne izpostavljajo količini PM2,5, ki presega 25 mikrogramov na kubični meter.

Xi se je prav zato odločil, da bo v Parizu korenito spremenil sliko o Kitajski kot eni največjih ovir v skupnih prizadevanjih za čistejše podnebje, kar velja že od leta 2009, ko se je prav takšno srečanje v Københavnu končalo brez pričakovanih rezultatov, in to večinoma zaradi stališč azijske sile. Kitajska delegacija je namreč takrat ne le zavrnila obveznost zmanjšanja izpusta ogljikovega dioksida, ampak je celo nasilno preprečila, da bi konkretne cilje vpisali v sklepni dokument. Kitajska zagotovo ni bila edini krivec za neuspeh konference, a je bila že takrat zaradi več razlogov demonizirana kot največji vir škodljivih plinov.

Za inovativne interpretacije

Njenemu vodstvu je zato popolnoma jasno, da bodo v Parizu vse oči uprte prav v tisti del pogajalske mize, na katerem je ploščica z napisom »LR Kitajska«. In čeprav je Xi že na prvem srečanju s francoskim predsednikom Françoisem Hollandom poudaril, da upa, da bo konferenca opredelila »skupne, a diferencirane odgovornosti«, s čimer bo večje breme kljub vsemu padlo na razvite države, so pogajalci Xija že napovedali, da bodo v prihodnjih dneh iskali »inovativne interpretacije« te formulacije, ki bodo kljub vsemu pomenile, da se tudi države v razvoju lahko postavijo v prve vrste in svet povedejo iz smrtonosnega smoga.

Vsa leta po Københavnu je Kitajska zagovarjala »razvojne pravice« držav, ki še niso dosegle načrtovanih ciljev industrializacije, in ko je v sklepnih trenutkih podnebnega vrhunskega srečanja v Durbanu leta 2011 kitajski pogajalec Xie Zhenhua povzdignil glas in roke ter retorično vprašal: »Kdo vam daje pravico do tega, da nas učite, kaj naj delamo?«, je v domači javnosti postal negativni junak, ker je to pomenilo, da se bodo Kitajci še bolj dušili v smogu.

A bolj ko so v Pekingu in drugih kitajskih mestih kašljali in umirali zaradi pljučnih bolezni, zaradi onesnaženja, več spravljivosti je bilo v Xijevih izjavah. Zdaj se zavzema za zakonsko obvezujoči sporazum, ki bi globalno segrevanje ohranil pod dvema stopinjama Celzija.

»Glavni nesporazum je zdaj v tem, kako tolmačiti pojem 'skupne, a diferencirane' odgovornosti,« meni Xi. »Nobena država ne nasprotuje temu načelu, vendar upamo, da ga bomo v prakso uvedli s konkretnimi številkami, kot je stopnja zmanjšanja izpustov.«

Predstavili so tudi konkretne številke, in sicer da bodo s 1. decembrom 2017 uvedli najstrožje svetovne standarde izpustov škodljivih plinov. Trenutno morajo vsa vozila v kitajskem glavnem mestu izpolnjevati ekološke pogoje, enake omejitvam, ki so vpisane v Euro V. To je peta faza izpušnih standardov. Šesta faza bo od vseh lahkih vozil zahtevala, da se izpust zmanjša za 40, od težkih vozil pa, da se izpušni plini zmanjšajo za 50 odstotkov. Raziskave so pokazale, da od motornih vozil izhaja kar 31 odstotkov smoga, v katerem se pravkar dušijo Pekinžani. Ker so v glavnem mestu izdali ukaz, da je treba do leta 2017 količino PM2,5 zmanjšati za 25 odstotkov glede na leto 2012, bodo morali del te cene plačati tudi lastniki vozil.

Domače zahteve

Xijeva želja, da stopi na čelo svetovnega podnebnega gibanja, izvira tudi iz dejstva, da je zmanjševanje onesnaženosti ena najmočnejših zahtev domače javnosti. Vsak napad smoga na kitajska mesta je hkrati tudi napad posledic neobrzdanega razvoja na legitimnost komunistične partije in njenega vodstva.

Torej ni nič čudnega, da si je Kitajska postavila cilj, da bo do leta 2030 razmerje izpusta ogljikovega dioksida zmanjšala za 60 do 65 odstotkov glede na leto 2005. Strokovnjaki so prepričani, da je azijska sila na dobri poti, da do leta 2020 zmanjša izpuste škodljivih plinov za 40 do 45 odstotkov. To utemeljujejo predvsem s povečanjem energetske učinkovitosti v vseh sektorjih gospodarstva. Da bi uresničila cilje, ki si jih je postavila še za deset let pozneje, bo morala izvesti še temeljitejše spremembe v strukturi svojega gospodarstva, predvsem se bo morala še nekoliko bolj odmakniti od premoga kot osnovnega goriva.

Statistični podatki Državnega združenja proizvajalcev premoga, ki kažejo, da se je v prvih desetih mesecih letos poraba premoga na Kitajskem zmanjšala za 4,7 odstotka, so spodbudni. Ni pa popolnoma jasno, kako bo na uresničitev končnih ciljev vplivala gradnja 155 termoelektrarn, katerih gradnjo so v skladu z novo politiko lahko odobrile območne vlade, in to očitno v prizadevanjih, da bi s kapitalnimi naložbami te vrste zagotovili predvideno stopnjo rasti, ki naj bi znašala 6,5 ali, kar bi bilo še toliko bolj zaželeno, 7 odstotkov.

Ne glede na vse bo Kitajska v Parizu tokrat zasijala kot nova zvezda svetovnega ukrepanja na področju podnebnih sprememb že s tem, ker je napovedala, da bo do leta 2030 okoli 20 odstotkov električne energije dobivala iz različnih ne fosilnih virov. Najverjetneje bo prav takrat kitajski izpust škodljivih plinov dosegel najvišjo točko, zato se bo začel postopno zmanjševati. In šele s takšnimi rezultati si bo azijska sila pridobila vso pravico, da stopi pred druge in reče: »Kdo vam daje pravico do tega, da nas učite, kaj naj delamo?!«