Tiskane izdaje
Večina bralcev verjetno bodisi prvič sliši za Jordana B. Petersona bodisi so njegovi navdušeni sledilci ali srditi nasprotniki. Paradoks je značilen za medij, prek katerega je zaslovel – youtube. Internetna doba je privedla do razdrobitve javne sfere v vase zaprte, polemično nastrojene identitete. Peterson je hkrati proizvod in premišljevalec tega pojava.
Sloves desničarskega disidenta, ki si ga je priboril v polemiki proti aktivistom za pravice transspolnih oseb na torontski univerzi, je nemudoma unovčil za promocijo tem, ki ga v resnici zanimajo: psihologije osebne rasti, utemeljene na jungovskih arhetipih. Iz tega je nastala knjiga 12 pravil za življenje: protistrup za kaos, v kateri je na podlagi anekdot in primerov iz dolgoletne prakse kliničnega psihologa sestavil vodnik po kaosu sodobnega življenja.
Kdor drugemu
A poskus se je izjalovil. Petersonovo nonšalantno zadržanje ter njegovi premišljeni in precizni odgovori so v trenutku, kakršen se redko pripeti profesionalnim novinarjem, Cathy Newman dobesedno zaprli usta. Channel 4 se je zavedel potencialne viralnosti intervjuja in posnetek, kljub poraznemu vtisu svoje novinarke, nemudoma objavil na youtubu. V 24 urah si ga je ogledalo več kot milijon ljudi. Od tedaj ima skoraj devet milijonov ogledov. Rojena je bila zvezda.
»Profesor proti
Zaslovel je s posnetkom na youtubu s pomenljivim naslovom Profesor proti politični korektnosti, v katerem je zavrnil smernice, ki so od zaposlenih na Univerzi v Torontu zahtevale, da v stikih s transspolnimi študenti uporabljajo alternativne osebne zaimke. Sledili so spori s študentskimi aktivisti, ki so prav tako bliskovito zakrožili po spletu.
Univerza, na kateri Peterson že 20 let predava kot redni profesor, je po novi zakonodaji, ki vključuje spolno identiteto in izražanje spola v kanadski zakonik o človekovih pravicah, sestavila dolg seznam »spolno nevtralnih« oziroma »netradicionalnih« zaimkov: namesto »on« in »ona« so se med priporočili znašli neologizmi, kot so e in ey, xe, ze, tey, per … Ukrep, ki so ga aktivisti za pravice transspolnih oseb slavili kot pomemben korak k emancipaciji in v katerem so nekateri videli kaprico ali novotarijo, je Peterson zavrnil kot nesprejemljivo vsiljevanje govora.
Peterson je zatrdil, da ukrep ne pripomore k izboljšanju položaja posameznikov, ki se ne prepoznajo v tradicionalnih kategorijah moškega in ženske. »Možnost, da se boš v prisotnosti nekoga nanašal nanj z zaimkom v tretji osebi, je zelo majhna. Poleg tega si velikanska večina transspolnih oseb želi, da bi jih nazivali z 'nasprotnimi zaimki'. Če si moški, ki si želi spremembe v žensko, hočeš, da te kličejo 'ona' namesto 'on' – in obratno,« je povedal v intervjuju, ki sem ga opravil z njim za zadnjo številko revije Razpotja.
Hkrati je zatrdil, da nesorazmerno posegajo v svobodo govora. »Prepoved določenih izrazov, kot so rasne zmerljivke ali ponižujoč jezik, je mogoče upravičiti z vrsto sprejemljivih pravnih argumentov. A tudi v tem primeru je treba ravnati pazljivo in le po koreniti razpravi, saj se utegnejo takšni omejujoči ukrepi obrniti proti nam. Nekaj bistveno drugačnega je, da vsilimo izumljeno terminologijo. To je meja, ki je ne bi smeli prestopiti,« je opozoril v intervjuju za Razpotja.
»Politično ne preveč
V pogovoru na kanadski televiziji je aktivist, ki je sodeloval pri izdelavi spornih zakonskih sprememb, Petersonu dejansko zabrusil, da ima njegovo nasprotovanje alternativnim zaimkom za sovražni govor. »To pomeni, da postavimo zavrnitev določenega izrazoslovja v isto kategorijo kot zanikanje holokavsta,« je dejal Peterson. »To se mi ne zdi najbolj bistra ideja.«
Za Petersona je polemika, ki je zajela Univerzo v Torontu, kaplja čez rob v trendu, ki zadnja leta dviga prah na ameriških kampusih. To je radikalni aktivizem levičarskih študentov, ki z bojkoti, zasedbami in podobnimi pogosto nasilnimi akcijami protestirajo proti stališčem, ki jih dojemajo kot žaljiva. Gibanje, osredotočeno na kritiko »nesprejemljivega« besedišča in simbolike, temelji na tezi, da hegemonični diskurzi in ustaljeni vzorci obnašanja ustvarjajo ozračje, sovražno do pripadnikov spolnih in etničnih manjšin ter drugih tradicionalno zapostavljenih skupin. Od tod pritiski na uprave univerz, od katerih zahtevajo, naj poskrbijo za vzpostavitev »varnega prostora« za marginalizirane študente.
Pojav je pod pojmom »politične korektnosti« znan že dlje. Toda od akademskega leta 2014–2015 je eskaliral v pravcati lov na čarovnice, ki je po obliki in silovitosti novost na politično dotlej precej umirjenih ameriških kolidžih. Mnogi uveljavljeni avtorji so pojav odpisali kot odmev iracionalnega »maoizma« (nanj je januarja 2015 med prvimi opozoril novinar liberalnega New York Magazina Jonathan Chait v odmevnem eseju Politično ne preveč korektna izjava. Kako jezikovna policija sprevrača liberalizem), a so si aktivisti kljub temu priborili vpliv v administrativnih aparatih, ki bedijo nad dobrobitjo študentov na elitnih univerzah. Prek spletnih posnetkov so se novice o ekscesih na univerzah razširile v širšo javnost in pripomogle k ozračju kulturne tesnobe, ki je prispevalo k Trumpovi zmagi.
Polemika proti »bojevnikom za družbeno pravičnost« (social justice warriors, SJW), kot aktiviste posmehljivo imenujejo nasprotniki, je postala ključni element v politični identiteti »alternativne desnice« (alt-right) – skrajnega gibanja, ki je v marsičem zrcalna podoba levičarskega aktivizma za zaščito manjšinskih identitet pred (dejanskim in umišljenim) simbolnim nasiljem prevladujočih skupin (»belopoltih heteroseksualnih cisspolnih moških«).
Vrnitev k posamezniku
Peterson je neusmiljeni kritik tovrstne identitetne politike in neutrudno opozarja na nevarnost ideološke polarizacije. Njegova analiza politične situacije je verjetno najbolj pogrešljiv del njegove misli (mnogi kritiki upravičeno opozarjajo na nebogljenost njegovih analitičnih kategorij: o nasprotnikih pogosto govori kot o »postmodernih neomarksistih«, kar vzbuja posmeh med strokovnjaki za politično misel). Veliko zanimivejši je njegov odgovor nanjo.
Namesto zapiranja v ideološke nebuloze (»razlage z nizko resolucijo«, kot pravi), ki vse bolj atomiziranim in histeriziranim posameznikom omogočajo utvaro nadzora nad kaosom življenja, Peterson predlaga dvanajst korakov, s katerimi lahko vsakdo izboljša mali košček sveta, ki je na dosegu njegove roke. »Predpostavi, da tvoj sogovornik ve nekaj, česar sam ne veš«, »Bodi natančen v govoru«, »Govori resnico – ali vsaj ne laži«. Dobre iztočnice za vsak pogovor. Toda osebno mi je najljubše njegovo dvanajsto pravilo: »Pobožaj mačko, ko jo srečaš na ulici«.
