Kemične letalske sledi imajo že dolg rep

Je razprševanje kemičnih snovi v zraku resnična zarota ali le paranoični izmislek postmodernega, sodobnega sveta? Če je zarota, je seveda ni mogoče zanikati – saj drugače ne bi bila zarota –, če je izmislek, torej le teorija o zaroti, se proti njemu ni mogoče boriti, ker se – tako kot vse teorije – naslanja na nekaj preverljivih dejstev.

Čeprav oblastne institucije in znanost kategorično zanikajo kakršnokoli zaroto, nezaupljivci po vsem svetu vztrajno ponavljajo tezo, da so nekatere sledi, ki jih za seboj puščajo letala (t. i. chemtraili), v resnici kemično orožje oziroma biološko sredstvo, namerno razpršeno v ozračje, in to z namenom, ki ni znan široki javnosti. Teorijo so znanstveniki večkrat ovrgli: takšne sledi so po njihovih trditvah le običajne kondenzacijske sledi letal, ki pa jih je na nebu neskončno več kot pred 50 leti. »Chemtrailov ni. Nihče namerno ne prši kemikalij,« je tudi Delo povzelo mnenje fizika in strokovnjaka za meritve v ozračju Griše Močnika pred poldrugim letom, ko je Slovenijo okoval »stoletni« žled. Toda tisti, ki verjamejo v obstoj chemtrailov, so bili pripravljeni tudi verjeti, da je ta naravni pojav sprožil kemični napad Natovih letal.

Vsaka teorija zarote temelji na nekaj dejstvih, ki so prepoznana kot dejstva in so vselej že potrditev drugih dejstev in celo domnev. Takšen pojasnjevalni sistem je v resnici zelo podoben znanosti, pravi antropologinja Karmen Šterk. Za znanost to ni ravno pohvalno, teorijam zarote pa po drugi strani daj ne »kredibilnost«, ampak pravico, da vsaj predstavijo dejstva, na katerih temeljijo. Tudi teorija o pršenju kemikalij v ozračje z namenom vplivati na vreme ima tako nekaj neizpodbitnih dejstev. A pozor, povezujete jih na lastno odgovornost.

Patent za spreminjanje vremena

Marca leta 1991 sta raziskovalca David Chang in I Fu Shih vložila prijavo na ameriški patentni urad za podelitev patenta za zmanjšanje globalnega segrevanja kot posledice toplogrednega učinka. Zastopnik vlagateljev in komercialni nosilec patenta je bil velikan zračnih in vesoljskih poletov Hughes Aerospace iz Los Angelesa. Znanstvene raziskave so namreč že v 80. letih prejšnjega stoletja kazale, da Zemlja zaradi povečane rabe fosilnih goriv v zadnjih 150 letih vse težje oddaja presežke toplote v vesolje. Oteženo oddajanje toplote pa vodi do alarmantnega dviganja temperature po vsem svetu, ki bo povzročilo dramatične spremembe podnebja. Da bi preprečili takšen razvoj dogodkov, sta znanstvenika priporočila škropljenje stratosfere s tako imenovanimi delci Welsbach.

To so kovinski oksidi, ki toploto, ujeto zaradi toplogrednih plinov v zemeljskem ozračju, preobrazijo v infrardeče valove, ki jih je mogoče nato odvajati v vesolje in tako doseči zaželeno ohlajevanje. Postopek, opisan v patentu US 07/513.145 predvideva dodajanje teh delcev letalskemu gorivu, da bi jih letala izpihovala v ozračje. Gre za aluminijeve okside v obliki prahu in barijeve soli, ki jih na nebu vidimo kot »bele puhaste trakove«, pravi Gabriel Stetter, švicarski raziskovalec chemtrailov.

Kovinskim delcem pripisujejo dvojno funkcijo: po eni strani povzročijo, da se toplota, ki jo oddaja Zemlja, v fotokemično zapletenem postopku spremeni najprej v elektromagnetno valovanje z valovno dolžino vidne svetlobe, nato v infrardeče in kot takšna zapusti planet. Hkrati pa se svetloba, ki prihaja od Sonca, lomi na aluminijastih delcih in odbija stran od Zemlje. Delci Welsbach v atmosferi razvijejo svoje delovanje, ko je dosežena zadostna zasičenost ciljnega področja.

Hipotezo Changa in Shiha so preverjali v kalifornijskem nacionalnem laboratoriju Lawrence Livermore. Računalniška simulacija je potrdila njune domneve in obetala do 85-odstotno zmanjšanje pregrevanja atmosfere, tudi če bi se raba fosilnih goriv v prihodnjih 50 letih celo podvojila. Analize Livermora so pokazale, da bi bilo treba v projekt vložiti približno milijardo dolarjev na leto. V primerjavi z dobički, ki jih pobirajo povsod po planetu naftna, kemična in vojaška industrija, je to drobiž.

Projekt je s svojim ugledom začel močno podpirati tudi ustanovitelj laboratorija dr. Edward Teller, ki je sodeloval pri projektu prve atomske bombe in je znan kot oče nevtronske bombe. V 90. letih je znanstvenik, ki se je srečal z vsemi ameriškimi predsedniki in sodeloval tudi pri Nixonovem projektu vojne zvezd, intenzivno lobiral za svoje varovance in njihovo metodo »biofizikalnega zmanjšanja globalnega segrevanja« ter za obsežne letalske preizkuse. Leta 1998 je Teller na mednarodnem seminarju o naravnih katastrofah prvič predlagal uporabo odbojnih kemikalij v zraku, ki bi delovale kot neko senčilo nad Zemljo. Če s tem ne bi bilo mogoče zavarovati celotnega planeta, bi pa lahko vsaj zaveznike, ki so menda na skrivaj odobrili tak nepredstavljiv geoinženirski projekt nad svojimi ozemlji.

Teller je istega leta v avgustovski številki časopisa Science and Technology Review dokazoval, da tako imenovani Nebesni ščit ponuja zanesljivejšo obrambo pred globalnim segrevanjem kot drastično zmanjšanje emisij CO2. Na vprašanje, ali takšna tehnologija že obstaja, je odgovoril, da kolikor on ve, ne. V resnici pa je, kakor je zapisal William Thomas v Earth Island Journal, tehnologija obstajala že od leta 1975, ko je mornarica ZDA patentirala napravo za proizvodnjo drobnega praška 0,3 mikronskih delcev titanovega dioksida in 4,5-mikronskih delčkov hidrofobnega koloidnega silicijevega dioksida. Namen naprave je bil »ustvariti odsevni zaslon iz teh delcev – za kateri koli namen«. Že omenjeni patent Welsbach pa temelji na uporabi zelo finega prahu iz aluminijevega oksida gradacije od 10 do 100 mikronov za izdelavo »povsem belih oblakov« na nebu.

Že na zasedanju medvladne skupine za podnebne spremembe (IPCC) leta 2000 v Ženevi, na katerem se je zbralo približno 3000 strokovnjakov, so menili, da bi Tellerjev koncept lahko deloval. Hkrati so opozorili, da bi nenavadni pojavi v ozračju lahko razjezili ljudi, zato bi morali operacijo izvajati v tajnosti. Prav zaradi takšnih izjav je postala konferenca ob ženevskem jezeru eden glavnih gradnikov teorije zarote.

Sejanje v oblake

Nekateri viri navajajo, da so že v času konference IPCC potekali tudi prvi poskusi s chemtraili na prostem. Izvajalo da jih je letalstvo ZDA, ki je bilo zelo zainteresirano za obvladovanje vremena. Že junija 1996 so na strateškem odboru letalskih sil pripravili predavanje Vreme kot dejavnik moči: obvladovanje vremena do leta 2025. Polkovnik Tamzy J. House in sodelavci so govorili o možnosti, da oblake opremijo z določenimi kemičnimi ali podnebno delujočimi lastnostmi (celoten dokument je mogoče prebrati na http://csat.au.af.mil/2025/volume3/vol3ch15.pdf). Uvodoma sicer piše, da so opisani scenariji izmišljeni in da gre le za pogled v prihodnost. Zanimivo pa je, da je v enem odstavku omenjeno, da so že v času nastajanja poročila škropili kemikalije iz tankerskih letal na velikih višinah z namenom »zatemnitve ozračja«. Tudi ta dokument je eden izmed temeljev teorije zarote.

Čeprav pri zračnih silah ZDA poudarjajo, da je dokument fikcijski, pa so v njem izražena priporočila, da bi s skrivnim manipuliranjem vremena povzročali podnebne katastrofe, kot so suše ali poplave, ki bi jih nato na »pritisk javnosti« sami odpravljali in se tako predstavljali kot rešitelji človeštva.

V dokumentu je govor predvsem o metodi »sejanja v oblake« (Cloud Seeding), ki je v novem stoletju postala povsem običaen in sprejemljiv način preprečevanja neviht. Spomnimo se samo olimpijskih iger leta 2008, za katere je Kitajska vlada naročila svojemu uradu za spreminjanje vremena, da prisili deževne oblake, da se izlijejo, še preden bi dosegli Peking. Kitajski nacionalni urad za vreme zaposluje kar 37 tisoč ljudi, ki sejejo v oblake srebrov jodid, in to deloma uspešno, le da tega ne počnejo z letali, ampak vanje streljajo s tal.

Dejstva o domnevnem obstoju načrtov za vplivanje na ozračje s pršenjem kemikalij so zelo skromna, mnogo več je ugibanj, kakor je pri teorijah zarote pač običajno. Eden izmed nepreverjenih virov je tudi tako imenovan Globoki ščit, anonimni sodelavec domnevnega projekta Chemtrail, ki se je projektu izneveril menda zaradi skrbi za planet. Projekt, ki se uradno imenuje Ščit, se po izjavah »žvižgača« izvaja z uporabo patenta Welshbach, in sicer vsaj od leta 1995. Kemikalije, pravi, spravljajo v zrak težki vojaški boeingi pa tudi linijska letala, ki tekočino brizgajo pod tlakom skozi šobe na krilih letal. Ker da je potrebnega razmeroma malo škropiva, komaj nekaj sto litrov, je mogoče rezervoar zanj privariti kar v rezervoar za gorivo. Snovi ne smejo mešati s pogonskim gorivom, ker da so se dogajali nezaželeni učinki. Insider, ki je prvič »čivknil« 2003, si je za svojo tribuno izbral kanadsko spletno stran www.holmestead.ca. Njeni ustvarjalci so bili tudi pobudniki neuspešne peticije, naslovljene na kanadsko vlado leta 2013, naj pojasni državljanom, kaj se dogaja na njihovem nebu.

Globoki ščit v intervjuju na kanadski spletni strani razkriva podrobnosti projekta. Nekaj poudarkov: poteka po vsem svetu; izvaja ga Nato, da bi omogočil preživetje vsaj dela človeštva; trajal naj bi 50 let in v tem času bi zaradi vdihavanja delcev pomrli dve milijardi ljudi. Skrb namreč vzbujajo težave z dihanjem, še posebno ker so menda odkrili v ozračju bivajoče bakterije, tako majhne, da jim pravijo nanobakterije, ki so menda nore na aluminijev prah. Te se bodo enormno razmnožile in zašle v dihalne poti človeka, ki ga kemija v zraku že tako ogroža.

Marrsova meritev

Koristi projekta pa naj bi bile naslednje, navaja Globoki ščit: barijeva sol v zgornjih slojih atmosfere oksidira v barijev oksid, ki ima lastnost, da veže ogljikov dioksid, glavnega krivca segrevanja ozračja. Hkrati pa barij in aluminijev prah skupaj ustvarita difuzno električno polje, ki ga lahko iz letal pa tudi s tal obsevajo z ekstremno nizkofrekvenčnimi radijskimi valovi, kar povzroči močno elektrostatično praznjenje med atmosfero in stratosfero, s čimer se umetno ustvarja ozon. Zanimiv stranski učinek tako obdelanih slojev oblakov so suhi viharji (dry storms).

Ali so takšne kemične reakcije na splošno mogoče, smo povprašali nekaj naših fizikov, a odgovora nismo dobili, češ da so chemtraili izmišljotina, od katere da se mora ograditi sleherni znanstvenik. V ZDA, kjer je »obsedenost« s to temo morda večja kot drugod po svetu, se je z njo ukvarjala tudi politika. Demokratski kandidat za predsednika in kongresnik iz Ohia Dennic Kucinich je v letih 2001 in 2002 zahteval prepoved strateških sistemov orožja, med katere je prišteval tudi – chemtraile, pravi Gabriel Stettner. Kucinich se je v svoji predsedniški kampanji leta 2008, program je dosegljiv na Wikipediji, zavzemal za ustavitev pršenja vseh biokemičnih pesticidov in – drugih strupov.

Neodvisne raziskave kemičnih sledi je težko izpeljati, ker je zbiranje vzorcev zraka šest kilometrov visoko zelo drago. Kljub temu je bilo opravljenih nekaj mikroskopskih analiz. Ameriški novinar Jim Marrs, znan po svoji teroriji zarote o atentatu na predsednika Kennedyja, po kateri je Oliver Stone posnel film JFK, je leta 2007 na louisianski televiziji predstavil svoje poročilo o dokazih za obstoj kemičnih sledi. V njem je objavil, da je analiza zraka, odvzetega izpod domnevnih chemtrailov na nebu, pokazala na vsebnost nevarnih količin barija: 6,8 dela na milijon, kar je trikrat toliko, kot je po ameriških standardih najvišja neškodljiva vsebnost. Nasprotniki teorije zarote so s poznejšo analizo fotografij dokazovali, do je bila oprema med testiranjem nepravilno uporabljena, kar je povzročilo, da so precenili vsebnost barija za stokrat; resnična izmerjena vrednost barija je bila menda tako običajna kot varna.

Pregled dejstev o hipotetičnih možnostih za chemtraile končajmo še z enim dokumentom, gradnikom teorije zarote, to je študijo ameriške nacionalne akademije znanosti iz leta 1992, ki vladi priporoča, kako ravnati v zvezi s podnebnim kolapsom, ki grozi planetu. Študija (Policy Implications of Greenhouse Warming: Mitigation, Adaptation and the Science Base), tudi dosegljiva na spletu, je plod dela cele vrste eminentnih ameriških univerz, laboratorijev in inštitutov in poudarja segrevanje ozračja kot najhujši okoljski problem ter priporoča več tehnik, ki se zdijo primerne za blokiranje presežkov sončne svetlobe. Kot nujnega priporoča tudi postopek, ki je v veliki meri identičen s patentom Welsbach. Da bi zmanjšali segrevanje zemeljskega ozračja, naj bi vanj pršili odsevajoče delce, med drugimi aluminij. Te delce naj bi v ozračju enakomerno porazdelili z letali ...