Tiskane izdaje
Kitajski predsednik ima korejsko zgodovino celo v imenu.
Ta izjava bi komajda presegla neštetokrat ponovljeno floskulo, če ne bi Kim hkrati potrdil, da se je odločil »spremeniti vezi med Korejama v odnose sprave in sodelovanja« in da se je v prid temu pripravljen sestati z južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom, nato pa »vzpostaviti dialog z ZDA ter izpeljati vrhunsko srečanje voditeljev obeh držav«. Kim je s tem prvič javno potrdil, da se bo v kratkem sestal tudi z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.
Kaj je Kim delal v Pekingu?
Še preden je kitajska tiskovna agencija včeraj potrdila, da je bil Kim v skrivnostnem zelenem vlaku, ki je v ponedeljek prispel v Peking, v torek pa iz kitajskega glavnega mesta odpeljal nazaj proti Pjongjangu, so se nekateri spraševali, zakaj bi severnokorejski voditelj pripotoval na obisk k Xiju. V minulih šestih letih, kolikor je na oblasti, je Kim Džong Un na različne načine dal vedeti, da si ne želi kitajskega varnostnega patronata, pa tudi ne gospodarske prevlade azijske sile.
Čeprav je obstoj njegovega režima močno odvisen od odprtosti trgovinskih kanalov z veliko sosedo, je mladi voditelj pogosto izzival kitajsko politično vodstvo – včasih s pošiljanjem svojih balističnih izstrelkov v zrak, in to v trenutku, ko se je v Pekingu dogajalo nekaj pomembnega, včasih pa s tem, da se ni zmenil za sporočila iz Zhongnanhaia (rezidenca najvišjega kitajskega vodstva), češ da pričakujejo od njega malce več spoštovanja do države, od katere pomoči je odvisen.
Pričakovati je, da si bo del zaslug za Kimov obisk v Pekingu pripisal Trump. Vprašanje je namreč, ali bi se stvari v Pjongjangu tako spremenile, če ne bi bilo groženj s »popolnim uničenjem«, strogih gospodarskih sankcij in osebnih žalitev na račun »rocketmana«, raketarja, kot je ameriški predsednik večkrat označil severnokorejskega voditelja.
A tudi če je to storil pod pritiskom, je Kim Džong Un pripotoval v Peking v velikem slogu. Pokazal je, da je pravi državnik z načrtom delovanja in preudarnim besednjakom. Najpomembnejše pa je, da je prišel kot mirovnik in ne kot bojeviti upornik proti svetovni ureditvi. Vse, kar je izgovoril v Veliki palači narodov, kjer so potekali pogovori in slovesna večerja, je bilo slišati, kot da prihaja iz ust odgovornega voditelja z bogatimi mednarodnimi izkušnjami. Po ničemer ni bilo videti, da je bilo to za 35-letnega voditelja prvo potovanje prek državne meje, odkar je v svoji deželi prevzel oblast. Še zlasti pa ni mogoče trditi, da je prišel prosit za pomoč velikega brata. To je bila nova »kimxi diplomacija«, okrašena z vzajemnimi izmenjavami političnih poklonov in olepšana z dvema prvima damama. Xijeva soproga Peng Liyuan in Kimova žena Ri Sol Džu sta v polnem sijaju prispevali k vtisu, da se med Kitajsko in Severno Korejo pravkar rojeva nova naklonjenost. To ni več zavezništvo, ki bi temeljilo na prelivanju krvi kitajskih vojakov, ki so bili ubiti v korejski vojni. Zdaj sta to sosednji državi, ki imata na poti v prihodnost skupen problem: kako brez nove vojne urediti območno varnost.
Južnokorejski viri so na vprašanje, zakaj je Kim prišel v Peking, zanimivo odgovorili. Severnokorejski voditelj izbira kraj, kjer se bo sestal s Trumpom. Ker je malo verjetno, da bo ameriški predsednik prišel v Pjongjang, je ena od možnosti za srečanje Peking. Pri tem ne gre zgolj za lokacijo. Xi Jinping bi utegnil biti posredni ali celo aktivni udeleženec zgodovinskega srečanja, na katerem bo najbolj občutljiva točka dnevnega reda formula razoroževanja.
Želja Kimovega očeta in deda
Ko je Kim ponovil, da, kar zadeva denuklearizacijo Korejskega polotoka, dosledno uresničuje željo deda in očeta, ni dal z ničimer vedeti, da se je pripravljen odreči svojemu jedrskemu in raketnemu arzenalu brez povratnih potez z ameriške strani. Pogoj za to, da dialog med Kimom in Trumpom ne bo končan v treh minutah, je dobra ocena tega, kaj od pogovora pričakuje ameriški predsednik. Pri tem bi lahko bili v veliko pomoč Kitajci.
Zanimivo je bilo, da je v pogovorih sodeloval tudi podpredsednik Wang Qishan, čeprav je Xi nastopil v vlogi generalnega sekretarja CK Komunistične partije Kitajske, ne pa kot predsednik republike. Wang je namreč zgolj »eden« od članov partije, glede na to, da se je lani umaknil celo iz CK, je pa izjemen poznavalec ZDA, tako da ima po vsej verjetnosti nalogo najti dobro podlago za bližajoče se srečanje. Južnokorejski viri pričakujejo, da bo to nekakšna »zamrznitev za zamrznitev«. Če bi, denimo, Severna Koreja zamrznila jedrske in raketne poskuse, Amerika pa skupne vojaške vaje z Južno Korejo in odpravila sankcije, bi morda obe strani le lahko naredili korak naprej k vzpostavitvi trajnega miru.
Analitiki so poudarili, da bi bilo srečanje med Kim Džong Unom in Donaldom Trumpom veliko bolj tvegano, če bi se zgodilo brez predhodnega obiska severnokorejskega voditelja v Pekingu. Kim bi bil takrat na spolzkih tleh, Trump pa brez slehernih parametrov za območno in globalno varnost. Zdaj je politično prizorišče opremljeno z zasilnimi izhodi, ki morda bodo ali pa ne bodo potrebni. Je pa dobro, da so tukaj, da bi se lahko pomen Xijevega osebnega imena vsaj nekoliko približal uresničitvi.
