Tiskane izdaje
Ko je bil prejšnji torek v lokalni katedrali v mestu Anyang v kitajski pokrajini Henan pred 1400 verniki posvečen nov škof, se je zdelo, da je policijski kordon okoli cerkve pretiran ukrep za takšno priložnost.
Nekdo od prisotnih je povedal, da je nekaj sto pripadnikov javne varnosti tu zato, da bi »pomagali vzdrževati red«. Jasno pa je, da je bila njihova naloga v času, ko je pod oboki cerkve potekala pomembna svečanost, preprečiti kakršnokoli provokacijo. Novi škof, 44-letni Zhang Yinlin, je v zadnjih treh letih prvi novoposvečeni škof. Še več, njegovo posvečenje je eno od najbolj očitnih znakov, da se odnosi med Pekingom in Vatikanom postopno izboljšujejo. Seveda je Zhanga posvetilo Patriotsko združenje kitajskih katolikov, nacionalna cerkev, ki ne priznava avtoritete svetega očeta. Pomenljiv premik k otoplitvi odnosov pa je, da je bil izbran s seznama, ki ga je odobril Vatikan. S tem je uradni Peking središču katolištva poslal sporočilo, da je pripravljen na novo fazo zbliževanja.
Škandal
Zakaj potem policisti? Pri prejšnjem škofovskem posvečenju leta 2012 se je pripetil nezaslišan škandal. V šanghajski katedrali Xujiahui je posvečeni škof Tadej Ma Deqin takoj po slovesnosti, ki jo je vodil 96-letni škof Alojzij Jin Luxian, pred nekaj tisoč verniki izjavil, da noče več biti član Patriotskega združenja. Ljudje so ploskali, v katedralo pa so prikorakali policisti, ki so odpeljali duhovnika v baziliko Sheshan, kjer je v hišnem priporu. To je bil prvi javni »izstop« duhovnika na višjem položaju iz Patriotskega združenja.
Kitajska vlada noče tvegati, da bi se kaj takega ponovilo. Poteza nacionalne cerkve je torej še toliko bolj pomembna. Lahko jo tolmačimo kot roko sprave Vatikanu, s katerim je Peking prekinil odnose septembra 1951, ko je Mao Zedong izgnal nuncija Antónia Ribeira.
Zopet je zraslo upanje, da bi lahko dosegli kompromis med Pekingom in Vatikanom po »vietnamskem modelu«. Po sporazumu, ki sta ga Hanoi in Sveti sedež sklenila neformalno, sestavi Vietnam seznam kandidatov za škofovsko posvečenje ter ga pošlje v Vatikan, kjer izberejo enega z liste. Nato vietnamska katoliška cerkev izpelje slovesnost posvečenja. Kitajska je do zdaj zavračala takšno koncesijo vatikanski verski suvereniteti. Prvi upi na otoplitev odnosov med Pekingom in Vatikanom so se zbudili po smrti papeža Janeza Pavla II., ki ga je kitajski partijski vrh enačil s protikomunistično »sovražno silo«. Njegova vloga v rušenju komunističnega režima v katoliški vzhodni Evropi je bila namreč v kitajskih partijskih dokumentih zapisana z rdečimi črkami ideološkega preplaha.
Papež Benedikt XVI. si je želel obiskati Kitajsko, vendar njegov diplomatski slog ni bil dovolj privlačen za takratnega kitajskega predsednika Hu Jintaa, ki ga je bilo ob koncu mandata vse bolj strah narediti kakršnokoli potezo, ki bi povzročila družbeno nestabilnost. Papež Frančišek in predsednik Xi Jinping sta v odnosih med Pekingom in Vatikanom za zdaj najboljši par. Oba sta »ljudska« voditelja, ki sta zastavila svojo avtoriteto za izboljšanje družbene pravičnosti. Pri izzivanju dogme sta pogumna, za sabo pa imata približno enako število ljudi: Xi okoli 1,4 milijarde prebivalcev, papež Frančišek pa 1,25 milijarde vernikov.
Na Kitajskem je, če štejemo člane Patriotskega združenja in vernike tako imenovane »tihe cerkve«, ki na skrivaj priznava avtoriteto svetega očeta, okoli 12 milijonov katolikov. Že dolgo čakajo na spravo med Pekingom in Vatikanom, ki bi pripomogla k združenju neenotnih delov cerkve. Vsakomur je namreč že zdavnaj jasno, da se bo to lahko zgodilo samo, če bo na čelu Kitajske človek z veliko avtoriteto. Za obnovo tega, kar je Mao pretrgal, je potreben nekdo, ki prav tako vlada s trdo roko.
Red in disciplina
Kitajci svojega predsednika imenujejo »Dada Xi«, kar v prostem prevodu pomeni »veliki očka Xi«. Na oblasti namreč že dolgo ni bilo osebe, ki bi si upala povleči poteze, ki si jih njegovi predhodniki niso upali. Pri vsem tem je najbolj absurdno, da je taisti »veliki očka Xi« udaril po protestantskih cerkvah v provinci Zhejiang, kjer se je njihovo število v zadnjih letih naglo povečalo. Z improviziranih cerkva so na silo sneli več kot 1000 križev. Xijeva vlada je hotela s tem napraviti red ter prisiliti vsako od cerkva, da se registrira pri Protestantskem patriotskem združenju.
Da ne bo pomote: Xi bi rad naredil red tudi med katoliki. Duhovnike Katoliškega patriotskega združenja so letos poslali na »prevzgojo«. Morali so se udeležiti seminarjev na temo pravne države in cerkve. Prav zato je Pekingu zdaj še toliko bolj kot prej do odnosov z Vatikanom. Ne smemo pa kmalu pričakovati velikih prebojev 65-letnega ledu. A premiki so vseeno vidni, saj jih kitajski katoliki, po letih stagnacije v odnosih, občutijo.
