Tiskane izdaje
Glede na to, kako je vse skupaj videti, bi lahko rekli, »tresla se je gora, rodila se je miš«, pa vendar je to najbolj tvegana igra našega časa.
Ameriški imperializem je papirnati tiger, je pokojni vodja Mao Zedong dejal novinarki Anni Louise Strong, ko ga je leta 1946 intervjuvala v revolucionarnem oporišču v Yan'anu. »Na videz močan, v resnici pa v njem ni nič takšnega, da bi se ga morali bati,« je dodal. Ne more zdržati sunkov vetra in ni odporen na dež. Preprosto povedano - ni močan.
V Beli hiši so kar nekaj mesecev razmišljali, ali naj v Južnokitajsko morje pošljejo ameriške vojne ladje in s tem pokažejo Kitajski, da lahko globalna velika sila pluje v mednarodnih vodah, kadar hoče in kjer si želi, da torej v Washingtonu ne bodo nikoli sprejeli kitajske gradnje umetnih otokov in enostranskega prisvajanja skoraj celotnega strateško in trgovinsko zelo pomembnega morja.
In ko se je že zdelo, da se ZDA v resnici spreminjajo v papirnatega tigra, je predsednik Barack Obama končno odobril odhod, resda ne celotne flote, kot se je ugibalo, pa tudi ne kombinacije ladij in letal, kot so nekateri predlagali, temveč edinega rušilca, oboroženega z vódenimi raketami. USS Lassen je v torek priplul do čeri Subi v otočju Spratly in se tako na manj kot 12 morskih milj (22 kilometrov) približal enemu od nedavno nasutih in zabetoniranih kitajskih otočkov, tako da je fizično oplazil kitajsko teorijo o njeni prevladi nad 85 odstotki Južnokitajskega morja.
Ilegalno dejanje in nevarna provokacija
Čeprav so se v ZDA odločili poslati eno samo vojne ladjo, so iz Pentagona takoj poudarili, da bodo takšne patrulje ponavljali tudi v naslednjih tednih. Ameriški rušilec bo plul tudi okoli vietnamskih in filipinskih čeri, je neki ameriški funkcionar dejal novinarjem, s čimer bodo Kitajski v živo prikazali, kako pomembna je svoboda trgovinskega prometa na morskih poteh, po katerih se letno prepelje za skoraj 5500 milijard dolarjev blaga.
Čeprav je USS Lassen mirno plul in ni bilo incidenta, se je Kitajska burno odzvala. Ameriško potezo je razglasila za »ilegalno dejanje in nevarno provokacijo«, ki ogroža območni mir in stabilnost.
»Ta akcija je ogrozila suverenost in varnostne interese Kitajske,« je opozoril predstavnik za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Lu Kang in v prepoznavnem slogu kitajskega diplomatskega prestopanja meja diplomacije zagrozil z »odločnim nasprotovanjem« Pekinga, če ne bodo v Washingtonu »v hipu popravili te napake«.
Kaj naj bi to v resnici pomenilo, je Kitajska namenoma pustila nedorečeno, tako da se lahko za zdaj zgolj ugiba, po kakšnih povračilnih sredstvih bo posegla azijska sila, ki ji očitno ni do tega, da bi se zapletla v odkrit spopad z ZDA, prav tako pa si ne sme dovoliti, da bi tudi sama postala papirnati tiger, neodporen na nevihte in visoke morske valove.
Kaj bi lahko v prihodnje storila Kitajska
Poleg tega, da bo verjetno še naprej širila svoje umetne otoke, pri čemer so na nekaterih že asfaltirali nekaj podobnega pristajalni stezi za vojaška letala, bi lahko azijska sila opazno razširila tudi področje vojaškega sodelovanja z Rusijo.
Ruski konglomerat Rostec je, denimo, ta teden objavil, da so s kitajskimi državnimi in nedržavnimi družbami že podpisali vrsto sporazumov, med katerimi sta tudi skupna gradnja skladišč premoga v Rusiji, vredna okoli 10 milijard dolarjev, in novo partnerstvo s telekomunikacijskim velikanom Huaweiem. Ameriško uho je najbolj prisluhnilo načrtu Rosteca, da bo s kitajskimi partnerji zgradil helikopter izredno velike nosilnosti, večji od Mi-26, ki bi bil namenjen izključno kitajski vojski. Še pomembnejše vprašanje je, ali se bo Kitajska spustila v sirski labirint - seveda na strani Rusije.
Čeprav je nedavno zanikala vest, da bo poslala svoje vojne ladje na pomoč predsedniku Bašarju al Asadu, se vse pogosteje govori o možnosti vključitve Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) v spopad z Islamsko državo v Siriji.
V študiji, ki so jo objavili prejšnji mesec, Christina Lin iz centra za čezatlantske odnose pri Univerzi John Hopkins trdi, da se utegne rusko vojaško posredovanje v Siriji okrepiti s četami preostalih držav SCO, in to pod kitajskim poveljstvom.
To bi bila napoved ne le nove stopnje oboroženega delovanja na sirskih tleh, temveč tudi nove faze v razvoju te varnostne organizacije, ki se vse jasneje predstavlja kot azijska protiutež Natu.
Kamen spotike
Christina Lin pri argumentiranju te svoje trditve citira Fu Xiaoqianga, direktorja Inštituta za varnost in nadzor oboroževanja (kitajska protiutež Cii), ki je nedavno opozoril, da je »terorizem postal velik kamen spotike za kitajski razvoj ..., s tem pa tudi za kitajsko državno varnost«. Pri tem je imel v mislih dve stvari: čedalje težji dostop do virov energije na Bližnjem vzhodu in čedalje očitnejšo motnjo pri uresničevanju kitajske velike strategije obnove »svilne ceste« in »gospodarskega pasu«, po katerem naj bi potekala evropsko-azijska transverzala.
Politologi poudarjajo, da med Kitajsko in ZDA ne poteka hladna vojna. Prej bi lahko rekli, da gre za dialog dveh papirnatih tigrov, ki med seboj letno izmenjata za skoraj 600 milijard dolarjev blaga, vendar razmišljata z različnimi možgani, sledita različnim načelom sodobne hegemonije in prepoznavata različne vrednote politične in družbene ureditve. Vprašanje je le, kateri od njiju bo sebi narisal bolj ostre zobe in z njimi bolj globoko ugriznil v katerega od perečih problemov daleč stran od svoje arene.
