Kitajska in ZDA, tekmovanje na robu razuma

Kitajska in ZDA nista sovražnici, so ugotovili v partijskem glasilu­ Global Times. Sta pa tekmici. Obe sili sta se sicer strinjali, da je treba za njuno mirno sobivanje razviti mehanizem sporazumevanja med vojskama, vendar je Kitajska daleč stran od duha tega dialoga še enkrat preizkusila orožje, ki do zdaj najresneje ogroža ameriški protiraketni sistem.

Gre za hiperzvočno drseče vozilo­ HGV, ki lahko prenaša jedrsko konico hitreje kakor 12.000 kilometrov na uro in se izogne kateremukoli obstoječemu strateškemu dežniku s satelitskimi senzorji in radarskim omrežjem na kopnem in morju.

Pentagon ga je poimenoval WU-14. Kitajsko obrambno ministrstvo je prejšnji teden potrdilo, da so res preizkusili takšno orožje, o katerem so poudarili, da »ni usmerjeno proti nobeni državi ali posebnemu cilju«. V vojaških krogih je to vzbudilo veliko zanimanja.

Gre za strateško napadalno orožje, ki s katerokoli medcelinsko raketo doseže rob med Zemljinim ozračjem in vesoljem, nato pa na tej višini drsi in aerodinamično manevrira ter približno desetkrat preseže hitrost zvoka, zato se lahko z nepredvidljivim spreminjanjem smeri izogne kateremukoli radarskemu sistemu. Najnovejši, četrti preizkus vozila WU-14 so izvedli 7. junija v enem od vojaških oporišč na zahodu Kitajske. V nasprotju s prejšnjimi tremi, s katerimi je lani kitajska vojska pritegnila pozornost že zaradi pojava hiperzvočnega nosilca bojnih konic, so tokrat uspešno izvedli »ekstremno manevriranje«, kar je nujen pogoj za preboj kateregakoli protiraketnega sistema.

Drsenje po robu vesolja

Zaradi drsenja po robu vesolja lahko nosilec neopazno prispe do točke, s katere pošlje jedrsko ali konvencionalno bojno konico. Na višino 100 kilometrov nad zemeljskim površjem se lahko povzpne daleč stran od kraja delovanja, zato je manj ranljiv celo med letenjem skozi prostor, v katerem bi ga protiraketni sistemi lahko odkrili.

Poleg tega vojaški strokovnjaki menijo, da WU-14 najbrž prispe do roba vesolja na kitajskem domačem projektilu DF-21 (nekateri viri pravijo, da ta raketa, oborožena z WU-14, nosi novo oznako DF-26). Novo orožje lahko doseže katerokoli ameriško mesto, vendar so analitiki prepričani, da se je kitajski vojski zdelo pomembneje razviti projektil, s katerim bi lahko bombardirala premikajoče se ladje. Toda to je tehnološko zahtevno delovanje in zanj bi Kitajska najbrž še 20 let morala izpopolnjevati sistem za iskanje in prepoznavanje cilja, odstranjevanje motečih signalov in varovanje prenosa podatkov od senzorjev do nadzornega sistema ter naprej do projektila, da bi bilo mogoče popravljati smer med poletom.

Kitajsko obrambno ministrstvo je izvedlo preizkus WU-14 in ga nato javno potrdilo, tik preden je general Fan Changlong, podpredsednik osrednje vojaške komisije, prejšnji teden odšel v Pentagon. Peking je tako očitno hotel okrepiti adute v rokah svojega vojaškega uradnika, ki je prišel prepričat Američane, da je dialog boljši od spopada.

Toda kitajski HGV ni največja skrb ameriške vojske. Pri nenehnem ocenjevanju zaostajanja kitajske vojske za ameriško se obe strani strinjata, da je azijska sila še vedno približno 20 let za ZDA. Admiral Samuel Locklear, vodja ameriškega poveljstva v Tihem oceanu, se bolj boji, da bi Kitajska prodala svoje visokotehnološko orožje nekomu, ki bi ga bil precej bolj pripravljen takoj uporabiti.

Toda takšno razmišljanje razkriva, kako slabo admiral Locklear pozna Kitajsko. Azijska sila le stežka deli vojaškotehnološke dosežke z drugimi, še zlasti jih ne bi prodala neki državi ali organizaciji, ki bi lahko škodila ameriški varnosti z orožjem, zaradi katerega bi se zdelo, kakor da se je Kitajska strinjala s takšnim delovanjem. Kitajske ne moti obstoječa svetovna ureditev in je ne namerava omajati za vsako ceno, samo zato, ker so ZDA v njej preveč prevladujoč steber. Moti jo samo to, da v tej ureditvi sama ni enako pomemben igralec.

Vojaško sporazumevanje

Poleg tega se Peking zaveda, da si vsaka država ali organizacija, ki bi danes hotela imeti visokotehnološko orožje, kakršno je HGV WU-14, da bi napadla Ameriko, lahko že jutri zaželi z istim orožjem napasti Kitajsko kot novega hegemona, ki drugim vsiljuje svoj sistem vrednot, spodkopava demokracijo in preprečuje verski fundamentalizem ter ne dovoljuje nikomur, da bi ogrozil njeno pravico do položaja velesile.

General Fan Changlong je bil v Pentagonu navzoč ob podpisovanju sporazuma o vzpostavitvi mehanizma sporazumevanja med dvema vojskama. S sporazumom nameravajo preprečiti naključne konflikte v Južnokitajskem morju, kakršni bi se, denimo, lahko zgodili vsakič, ko bi kitajska lovska letala prestregla ameriška vohunska letala nad otoki, ki jih Kitajska spreminja v svoja oporišča in se pri tem ne zmeni za ugovore sosednjih držav, ki si prav tako lastijo pravico do nadzora nad tem delom morja.

Med Fanovim obiskom v Pentagonu so se pogovarjali celo o skupnih kitajsko-ameriških vajah, med katerimi bi vadili sporazumevanje na valovih, ki bi lahko veljali za nevarne, vendar je zaupanje med obema silama zelo krhko. Dovolj je že, da se v londonskem časopisu Sunday Times pojavi poročilo, da sta Rusija in Kitajska dekodirali tajne datoteke ameriške agencije za državno varnost (NSA), ki jih je s sabo prinesel nekdanji zaposleni v tej agenciji Edward Snowden. Takoj ko se to zgodi, v Washingtonu hitro spet razmišljajo, da se je treba zaščititi pred kitajskim vdorom v ameriško dušo in da azijska sila pravzaprav nevarno ogroža varnost zahodnega sveta.

Po mnenju Kitajske je resničnost še vedno daleč od roba vesolja, na katerem preizkuša svoje hiperzvočno vozilo. Resničnost se še vedno zapleta v ribiške mreže, zlasti takrat, ko jih vržejo v občutljive vode. Prejšnji teden sta se zapletla v spor kitajski patruljni in vietnamski ribiški čoln v otočju Paracel, ki si ga lastita obe državi. Žrtev spora je bilo spet medsosedsko zaupanje. Toda zaupanje je pravzaprav edini protiraketni sistem, ki ga niti WU-14 ne bi mogel prebiti.