Kitajska na železnih krilih

Kakšna je povezava med letalom C919 in letalonosilko Shandong? Nalepka Made in China. To je dokaz, da gre kitajska industrija z velikimi koraki naprej. S temi besedami je partijski časopis Global Times pospremil prvi polet kitajskega potniškega letala, ki so ga z gromkim aplavzom pospremili z letališča Pudong v Šanghaju.

Letalo se je uro in 19 minut pozneje vrnilo na isto letališče. Pred tem je mirno letelo na višini 9840 metrov. Po vsem, kar je pokazal na krstnem poletu, je vse pripravljeno, da leta 2019 postane del flote civilnega letalstva.

Global Times ni po naključju povezal letalonosilko Shandong, ki so jo slovesno splavili 26. aprila, in letalo Comac, ki se tako imenuje po proizvajalcu Commercial Aircraft Corporation of China s sedežem v Šanghaju. Čeprav ladja in letalo nista popolnoma rezultat neodvisnega kitajskega tehnološkega razvoja, dokazujeta, kako veliko se v tej državi vlaga v modernizacijo in kako daleč seže razvojna strategija partijskega vodstva.

»Zahvaljujoč prednostim kitajskega političnega sistema,« je zapisano v komentarju Global Timesa, »se odločitev, ko je sprejeta, izvede gladko in brez odvračanja pozornosti … Doseganje takšnega cilja ne zahteva samo politiko, ampak tudi, kar je še pomembneje, politično vodstvo, ki ga vodi in jamči za nadaljnji razvoj.«

Partijski jezik v kitajskih medijih je pogosto podoben izjavam Severne Koreje o »superiornosti komunističnega sistema« in pomembnosti političnega vodstva. Pravzaprav se obe državi še vedno vrtita okoli načela »opiranja na lastne sile« (v korejščini juche). Pri tem ni pomembno, da je potreba Kitajske, da za vsako ceno razvije in izdela lastno letalonosilko, različna od potrebe Severne Koreje, da razvije in dokonča atomsko bombo ter rakete, ki jo lahko ponesejo do cilja.

Tehnološka zmaga, usmerjena navzven

Pa vendar, deli ju bistvena razlika. Severna Koreja je v samoobrambnem krču obrnjena navznoter in tone vse globlje v samoizolacijo. Kitajska pa se hoče prav s tehnološkimi koraki, kot je Comac, mednarodni družini pokazati kot njena navdušena članica, ki bo prednosti svojega komunističnega sistema izkoristila samo še za bolj ostro konkurenco velikim industrijskim silam.

Comac je državna korporacija, ki, kot je bilo zapisano ob vzletu prvega domačega velikega letala na njeni internetni strani, »uresničuje zgodovinski preboj k leta dolgim sanjam«. Poskusni polet, je še zapisano, je bil popoln uspeh in je pomemben korak v programu predsednika Xi Jinpinga, ki se imenuje Made in China 2025. Letalska industrija je v njem posebno označena kot eden tistih pobudnikov, ki lahko pospeši napredek Kitajske.

Številni ameriški in evropski analitiki pozivajo lastne vlade (skupaj z administracijo Donalda Trumpa), naj preučijo kitajski program Made in China 2025 kot dober primer organiziranega napora, usmerjenega k oživljanju proizvodnje. Ne glede na to, da gre tu spet za vrnitev stare šole merkantilistične črte od zgoraj navzdol in politiko, ki začne s ciljem zmanjšanja ali izključitve uvoza, je Kitajska izjemen primer učinkovite kombinacije spodbujanja vlaganj v tuja visokotehnološka podjetja in odpiranja kanalov za zbiranje finančnih sredstev doma. Vse to pa je pod okriljem države, ki natančno ve, kaj hoče doseči.

Ne več kupec, tudi tekmec Boeingu in Airbusu

Če je letalonosilka Shandong simbol novega razmerja sil v območni varnosti, kjer Kitajska ni več zgolj opazovalka ameriške sile, je Comacovo letalo C919 simbol novega odnosa v zunanjetrgovinskih odnosih, v katerih azijska sila ne bo zgolj kupovala boeingov in airbusov, ampak bo tem družbam tudi resna konkurentka.

V prihodnjih 20 letih bodo letalske družbe po svetu kupile okoli 40.000 novih letal v skupni vrednosti okoli 5300 milijard dolarjev. Od tega bo Kitajska do leta 2035 kupila 6810 letal. C919 s 170 sedeži, razporejenimi na dveh straneh enega prehoda, še ni popolna konkurenca ameriškemu magnatu in evropskemu konzorciju (čeprav bo konkuriral boeingu 737 in airbusu A320). Ni pa nikakršnega dvoma, da je Comac dobil nalogo pa tudi finančno podporo partijskega vrha, da v čim krajšem času s popolnoma lastno tehnologijo razvije večje in boljše letalo.

C919 je za zdaj večinoma odvisen od sestavnih delov, prevzetih od tujih partnerjev, kot so General Electric, Safran S. A., Honeywell International, Eaton, Parker Aerospace, Rockwell Collins in Liebherr-Aerospace. Vendar je to pot, po kateri gre Kitajska na skoraj vseh področjih, pa naj gre za super hitre vlake ali pa, konec koncev, letalonosilke. Združitev tujih tehnologij pripelje najprej do kopije znanih rešitev, ki so obogatene s kitajskimi izboljšavami. Zatem pa sledi korak k nečemu popolnoma novemu.

C919 je označen s številkami, ki v kitajski izgovarjavi zvenijo kot »dolgo, trajalo bo dolgo«. Na Kitajskem je običajno, da pomembnim projektom dajejo številčne oznake, ki ustrezajo napovedim o sreči in dolgotrajnosti. Obenem je to tudi znak, da je Kitajska na začetku dolge poti, ki jo bo pripeljala do prave moderne industrije.

Ali je kje na tej poti točka, kjer Kitajska po ničemer ne bo podobna severnokorejski retoriki? Težko je reči. Državi gresta v nasprotno smer. Njuno prijateljstvo se je tako obrabilo, da se opazovalci vse pogosteje sprašujejo, ali bi bila možna vojna, kjer bi si stali nasproti. Vendar je njun cilj isti: dokazati superiornost komunističnega sistema. Medtem ko razviti Zahod vse resneje grozi Severni Koreji z orožjem, se Kitajski vse globlje klanja. Z razlogom. Od Kitajske bi se lahko veliko naučili. Na primer to, da pravega tehnološkega napredka ni brez resne strategije in doslednega političnega vodstva. Ta pot ne traja štiri leta. Treba jo je meriti v desetletjih, morda celo stoletjih.