Tiskane izdaje
Peking − Še vedno se ni polegel prah, ki se je dvignil, ko je Wang Sicong, sin enega od najbogatejših Kitajcev, pred štirimi meseci izjavil, da bi bo dekle izbral glede na bujnost njenih prsi. Zdaj za otroke bogatašev organizirajo poletne tečaje o tem, kako postati odgovoren, moralen in civiliziran član družbe.
Za kitajsko partijsko vodstvo ni bil nikoli problem dejstvo, da se nenehno povečuje število milijonarjev in milijarderjev. To je celo eden od dokazov, da se država giblje v pravi smeri. Problem so njihovi otroci.
Kot se je pokazalo s 26-letnim Sicongom, sinom Wang Jianlina, ustanovitelja in lastnika družbe Wanda, čigar premoženje ocenjujejo na 25 milijard dolarjev, se bodoči nasledniki poslovnih imperijev svojih staršev vedejo po načelu »sem bogat in zato mi je vse dovoljeno«.
Mladi Wang, ki že sedi v direktorskem odboru očetove družbe, je sam sebe spremenil v junaka, potem ko se je časopisna agencija Xinhua na njegovo izjavo odzvala s kritičnim komentarjem in opozorila, da sta vulgarnost in seksizem nesprejemljiva. Wang je napad Xinhue »pritrdil« na svoj mikroblog. Takoj nato so se številni Kitajci odzvali z izražanjem podpore nadutemu mladeniču, ki je bil, kot so zapisali, zgolj »moško iskren«. Tako kot, denimo, bivši italijanski premier Silvio Berlusconi.
Naj gre za naključne ali ne, dejstvo je, da je oče Wang v resnici stopil v partnerstvo z Berlusconijem, s tem ko je odkupil večji del nogometnega kluba AC Milan. Partijsko vodstvo je bilo ob tem znova sila ponosno na to, da je kitajski milijarder postal lastnik ikone vrhunskega nogometa. A tisto »bunga-bunga« vedenje, ki tepta vsa moralna merila in izpodbija sleherno avtoriteto, v deželi konfucijanske morale in partijskega puritanstva kljub temu ni zaželeno.
Na Kitajskem se vsak teden pojavi po en nov milijarder. Do konca lanskega leta jih je bilo več kot 200. Ta država ima že okoli 3,6 milijona dolarskih milijonarjev, in ti postajajo resna gospodarska in družbena sila, ki jo ima država pod nadzorom tako, da so ti posamezniki večinoma člani Komunistične partije, pa tudi če niso, so s partijo v tesni interesni povezavi.
Večina kitajskih tajkunov vodi svoje družbe kot družinski posel in v glavnem nameravajo generacijsko palico predati svojim potomcem. Ti pa, kot je mogoče vse pogosteje opaziti, niso zainteresirani za dolgoročne naložbe v tradicionalne oblike poslovanja. Če so si starši bogastvo pridobili na hitro - in obdobje dveh desetletij v resnici ni dolgo - ga bodo otroci še hitreje zapravili.
Eden od kitajskih milijonarjev je, na primer, že izdelal načrt za dedovanje kar nekaj družb, ki jih je sam ustvaril. Vendar pa se njegov sin ne namerava ukvarjati s trgom nepremičnin, še toliko manj pa vlagati denar v gradbeno dejavnost. Kot je povedal, bi denar najraje vložil v oblikovanje nekaj aplikacij za iPhone, nato pa vse skupaj prodal na ameriški borzi in užival v brezskrbnem življenju.
Izpad, ki ga je imel Wang Sicong − ironija je, da se je to zgodilo prav na valentinovo − pa ni bilo edino opozorilo, da je treba z drugo generacijo bogatašev nujno nekaj storiti. Na ulicah kitajskih mest so vse pogostejše nesreče, ki jih povzročajo tajkunski otroci s tekmami s svojimi ferrariji in lamborghiniji, vrednimi pol milijona dolarjev, vse pogostejši pa so tudi škandali, ki smrdijo po spolnem nasilju, alkoholu in drogi. Od očetov se pričakuje, da vse »podmažejo« in poravnajo škodo, in to že zaradi lastnega ugleda in tistega partijskega očesa, ki budno bdi nad njimi in njihovimi milijoni.
In partijsko vodstvo se je zdaj odločilo ukrepati. Ta teden so se v Pekingu začeli poletni tečaji, na katerih se otroci bogatašev iz različnih pokrajin srečujejo z mislimi Konfucija in Lao Zija, poučujejo pa jih tudi o budističnem usmiljenju in predvsem o družbeni odgovornosti. Postavljajo se stroga pravila, na predavanja morajo hoditi pravočasno, sicer morajo plačati kazen, opravljati morajo družbeno koristna dela, sicer bodo morali tečaj ponavljati, vse dokler ne bodo dojeli, zakaj ga morajo obiskovati.
Je pa veliko vprašanje, ali bo vse to prineslo kakršno koli že korist. Ker so kitajski milijonarji razmeroma mladi, so njihovi otroci v glavnem rojeni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, to pa je generacija, kot trdijo kitajski sociologi in psihologi, ki se tudi sicer zelo razlikuje od svojih predhodnikov. V nasprotju od Kitajcev, ki so bili rojeni v sedemdesetih letih in ki so svoj prosti čas preživljali v restavracijah, kjer so premagovali zgodovinski spomin na lakoto svojih staršev, so tisti, rojeni v osemdesetih letih, uživali v lokalih, v katerih so zavrgli tradicionalno srkanje čaja in se navajali na kavo v vseh mogočih oblikah.
Ti, rojeni v devetdesetih letih, pa so najraje sami ali v nočnih lokalih.
Prvi so razmišljali o varčevanju, drugi so najemali posojila, ti tretji pa so obsesivni porabniki. Tisti, ki so bili rojeni pred štirimi desetletji, so si močno želeli, da bi bila njihova država najmočnejša na svetu. Tisti, ki so zdaj stari trideset let, si želijo, da bi se ohranil globalni mir.
Dvajsetletnike ... ne zanima nič od tega. Ko k temu dodamo še milijone ali milijarde dolarjev, ki jih utegnejo podedovati, to v resnici postane prvovrstni državni problem. Poletni tečaji najbrž ne bodo ponudili prave rešitve.
