Tiskane izdaje
»Kitajska in Evropska unija sta velesili, ki bi morali skupaj odgovoriti na globalne izzive, reformirati in izboljšati mednarodni sistem upravljanja ter spodbujati pozitivne znake ekonomske globalizacije in svobodne pravične trgovine.« Tako je kitajski premier Li Keqiang v torek med srečanjem z visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Federico Mogherini opredelil skupno nalogo Kitajske in EU.
Federica Mogherini, ki je hkrati podpredsednica evropske komisije, je pripotovala v Peking na 7. strateški dialog med Kitajsko in EU. Pogovarjala se bo s članom kitajskega državnega sveta (kot se uradno imenuje urad osrednje vlade) Yang Jiechijem. To bo prvo tovrstno srečanje, odkar je Donald Trump postal predsednik ZDA. Velik del globalnih izzivov, o katerih je govoril premier Li, izvira prav iz njegovih napovedi protekcionistične politike, ki bi utegnila ogroziti globalno gospodarsko pa tudi politično ureditev. Zato je Federica Mogherini v Pekingu poudarila, da odnosi med EU in Kitajsko še niso bili tako pomembni kot zdaj, saj prav ti odnosi prispevajo h krepitvi in obrambi multilateralnosti, ki je vpeta v sistem Združenih narodov.
»Vem, da so na svetu tudi takšni, ki se bojijo bolj samozavestne Kitajske, obrnjene proti zunanjemu svetu,« je Federica Mogherini dejala v intervjuju za tiskovno agencijo Xinhua. »Vendar se sama ne strinjam s tem. Kitajska lahko odigra zelo pozitivno vlogo pri številnih vprašanjih, in to od Afganistana do Sirije, mi, Evropejci, pa smo pripravljeni sprejeti sodelovanje na vseh teh področjih.« Ob teh izjavah se je zazdelo, da odnosi med Kitajsko in EU nikoli niso bili bolj strateški kot zdaj. Čeprav je sodelovanje med EU in Kitajsko pri najbolj perečih vprašanjih, kot je Severna Koreja, odrinjeno na obrobje aktualnih dogodkov, je jasno, da se je kitajsko zanimanje za Evropo povečalo prav zaradi napetosti, ki jo je izzvalo prepogosto omenjanje jedrske vojne.
V sedanji konstelaciji EU nima pomembnejše vloge na Korejskem polotoku, a z vsakim povečanjem temperature na tem območju je za Kitajsko vse bolj bistveno, da si zagotovi čim bolj trden položaj na evropskem trgu. Če bo v severovzhodni Aziji eksplodirala ena sama bomba, bodo v hipu vprašljiva vsa kitajska trgovinska in gospodarska partnerstva s tamkajšnjimi državami. Odnosi med EU in Kitajsko so, na kratko povedano, dodobra začinjeni s Trumpovim zunanjepolitičnim avanturizmom, in skorajda bi lahko zapisali, da jih je ameriški predsednik spravil do točke strateške pomembnosti, ki jima je do zdaj ni uspelo doseči.
A to še ne pomeni, da je Trump edini dejavnik nove kitajsko-evropske povezanosti. V Pekingu tako kot v EU z nelagodjem opazujejo, kako bodo protievropske točke na obrobju EU vplivale na njeno enotnost, odprtost in zavezanost tisti multilateralnosti, o kateri je govorila Federica Mogherini. Gre za Veliko Britanijo in Turčijo, ki sta tudi za Kitajsko nov izziv.
Globalizacijska mreža
Resda sta to dva različna izziva. Ob brexitu se zastavlja vprašanje, ali se bo EU brez enega svojih najmočnejših gospodarstev še bolj odprla ali pa morda raje zaprla pred kitajsko zasnovo »enega [gospodarskega] pasu, ene [svilne] ceste«. Eno je govoriti o globalizaciji, o čemer se kitajsko politično vodstvo in najvišji evropski funkcionarji zlahka strinjajo, nekaj drugega pa razpletati tanke niti globalizacijske mreže, zlasti tiste, ki se nanašajo na dampinške cene in nikdar uresničena prizadevanja Kitajske, da bi od Evropejcev dobila status tržnega gospodarstva.
Dva tedna pred strateškim dialogom v Pekingu je evropska komisija zvišala carine na uvoz toplo valjanega jekla iz Kitajske, zaradi česar bodo morali v prihodnjih letih kitajski proizvajalci jeklenih plošč preseči mejo 18,1, pa vse do 35,9 odstotka, za katerimi se skrivajo evropske jeklarne. To je bilo pojasnjeno z nejasno vlogo državnih subvencij in dejstvom, da Kitajska ni poskrbela za zmanjšanje preobremenjenosti svojih proizvodnih obratov.
Na Kitajskem so označili te ukrepe za uvedbo »dvojnih meril«, kajti če si z besedami prizadevajo za svobodno trgovino, v praksi pa se skrivajo za protekcionističnimi carinami, bo Federica Mogherini kitajskim sogovornikom težko pojasnila, v čem se EU razlikuje od Trumpa, ki se, mimogrede, očitno že odmika od predvolilnih obljub o uvedbi visokih carin na kitajsko blago.
Erdoğanov panturcizem
Druga točka, o kateri se želijo Kitajci posvetovati z Evropejci, zadeva turški preobrat pod predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom. Čeprav je kitajskemu partijskemu vodstvu morda celo všeč širjenje »kitajskega modela« centraliziranja oblasti v novo vrsto avtokracije, ki se opira na gospodarski uspeh, je hkrati vse bolj zaskrbljeno zaradi vpliva Erdoğanovega panturcizma na kitajsko avtonomno pokrajino Xinjiang.
Tam namreč živi več kot osem milijonov Ujgurov, ki so kulturološko, jezikovno in pogosto tudi antropološko zelo blizu Turkom. Najskrajnejši med njimi se aktivno upirajo kitajski oblasti in se zavzemajo za ponovno vzpostavitev Vzhodnega Turkestana, tako da se člani vodstva v Pekingu vse bolj bojijo, da bo Turčija, ki jo je preplavil nov val nacionalizma, posebej naklonjena prav pripadnikom tega gibanja. To bi lahko bil za Kitajsko še en izziv v boju proti ekstremizmu in terorizmu, tako da bi bila zanjo dragocena evropska podpora, in to tako moralna (denimo v tem, da bi jo prenehali obsojati zaradi nasilja nad manjšinami v Xinjiangu) kot varnostna (zlasti kar zadeva sodelovanje obveščevalnih služb in izmenjavo podatkov o delovanju ujgurskih organizacij v Evropi in na Bližnjem vzhodu).
Preizkušnja
Kitajsko-evropski odnosi bodo na preizkušnji, ko se bodo sredi maja v Pekingu svetovni politiki zbrali na vrhunskem srečanju, posvečenem svilni cesti. Iz kluba G7 je za zdaj potrdil prihod samo italijanski premier Paolo Gentiloni. Prihod je prav tako potrdilo 28 državnikov, med njimi tudi premieri Poljske, Srbije, Madžarske, Češke, Grčije, Švice in Španije, manjkajo pa tisti »veliki Evropejci«, katerih podpora bi bila ključna za kitajsko zasnovo evrazijske integracije.
»Kitajska odločno podpira proces evropske integracije,« je v ponedeljek potrdil tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Lu Kang. Dodal je, da upa, da bo Evropa še napredovala ter ostala trdna in odprta. Zadnja beseda je ključna, sicer dialog ne bi imel smisla. Zidove že zelo dobro poznamo, tako mi kot oni.
