Tiskane izdaje
Domačini imenujejo Tiankang »delavsko mesto«. Ne zato, ker bi v njem živeli delavci, ampak zato, ker so iz njega odšli vsi odrasli, ki bi lahko še karkoli delali. Ostali so samo starci in otroci. V torek so tej vasi, ki leži blizu mesta Bijie v pokrajini Guizhou, v neki »delavski hiši« našli brata in njegove tri sestre, ki so popili pesticid. Vsa Kitajska se je ponovno vprašala, kakšna je cena razvoja.
Deček, star 13 let, je bil najstarejši, petletno dekletce pa najmlajša od četverice otrok. Čeprav so jih v bolnišnico pripeljali še žive, zdravnikom ni uspelo, da bi jih rešili. Očitno je šlo za samomor. Ko si otroci prostovoljno vzamejo življenje, ne ostane prav veliko besed. V takšnih tragičnih situacijah je več govora o starših, družbi in državi.
Četverica otrok je bila pravzaprav dvojna žrtev dveh kitajskih sodobnih trendov: naraščanja števila ločitev in velikih migracij kmečkega prebivalstva v mesta. Mati Ren Xifen jih je po burnem prepiru z možem zapustila marca lani. Oče Zhang Fangqi pa je marca letos odšel s trebuhom za kruhom. Po nedavni smrti babice in dedka so bili otroci prepuščeni, da se preživijo sami.
Zhang je ob odhodu v mesto (nihče ne ve, kam je odšel, in oblasti ga še vedno niso našle in ga obvestile o dogodku) otrokom pustil 500 kilogramov koruze, ki so jo lani pobrali na majhni njivi, in 25 kilogramov soljenega mesa. Na sinovo ime je odprl bančni račun, kamor je nakazoval nekaj denarja. V vasi je šola za prve štiri razrede, do šole z višjimi razredi pa je treba pešačiti pet kilometrov. Vaščani povedo, da deček ni več hodil k pouku in da je postal odtujen. Še odraslim ni lahko preživeti v tem revnem okolju, kaj šele dečku s tremi mlajšimi sestrami.
Domačini si ne upajo obsoditi starša kot neodgovorna, saj sami vedo, kako težko je najti in obdržati delo v mestu. Medtem ko oblasti iščejo starše, se Kitajci spominjajo, kako so pred dvema letoma in pol prav v mestu Bijie našli v zabojniku za smeti pet mrtvih otrok, ki so se zadušili, ker so zakurili ogenj, da bi se pogreli. Ti otroci so prišli iz ene od »delavskih vasi«. Njihova smrt je izzvala jezo meščanov, zato je župan Bijieja Chen Changxu obljubil ustanovitev sklada v vrednosti okoli 10 milijonov dolarjev, ki bo namenjen pomoči otrokom brez starševske oskrbe.
Tokrat je za otroke brez starševske oskrbe pokazal skrb tudi premier Li Keqiang. Drugo svetovno gospodarstvo, ki je veliko 11 tisoč milijard dolarjev in beleži sedemodstotno letno rast, je v veliki meri odvisno od 275 milijonov »migrantov«, kar je naziv za prebivalce ruralnih območij, ki delajo v gradbeništvu, tovarnah, strežbi in kot pomoč v domovih. Od tega jih dve tretjine najde delo stotine, če ne tisoče kilometrov daleč od doma, kar pomeni, da se v najboljšem primeru lahko vrnejo domov enkrat na leto. Nekateri med njimi v iskanje sredstev za golo preživetje peljejo tudi svoje otroke. Toda večina si ne upa izzvati sistema »hukou«, bivalnih dovoljenj, ki Kitajce veže na kraj, kjer so registrirani ob rojstvu. Brez tega dokumenta otrok ne more obiskovati vrtca ali šole, se ne more zdraviti v državni bolnišnici in nima v mestu, kjer se s starši začasno naseli, nobenih pravic. Čeprav mnogi sociologi, demografi in ekonomisti že dolgo pozivajo partijski vrh, naj odpravi sistem »hukou«, ki se je preobrnil v vir dodatne družbene nepravičnosti, pa je odločitev očitno težko sprejeti. Vodstvo se boji kaosa. Otroci tako pogosto ostanejo sami. Medtem ko njihovi starši ustvarjajo »kitajske sanje« in se borijo za večji standard, plačajo otroci visoko ceno, ki včasih postane neizrekljiva tragedija.
Lani se je devetletni Li Xiaolin iz pokrajine Anhui obesil, ker materi za kitajsko novo leto ni uspelo priti domov. Predlani sta 12-letni Xiao Li in Xiao Yu pogoltnile uspavalne tablete, ker so starši odšli daleč na delo. A jim ju je uspelo rešiti. Desetletni Xiao Yang iz vasi Dawang blizu mesta Xi'an je leta 2011, potem ko sta starša odšla v mesto, popil pesticid. Seznam je dolg. Še daljši pa je, ko preštejemo vse otroke kriminalce. Na primer, 16-letnega Guoja so marca aretirali, ker je omogočal zelo mladim dekletom, da delajo kot prostitutke v Macauu. Mladost je prihodnost države. Ni se treba slepiti, tudi zapuščeni otroci so prihodnost Kitajske.
