Tiskane izdaje
Vse odkar sta leta 1992 takratni turški predsednik Turgut Özal in premier Sülejman Demirel javno trdila, da se »turkestanska domovina razprostira od kitajskega Velikega zidu pa vse do Balkana«, Peking budno spremlja vsak korak Ankare. Tudi takrat, ko z njo gradi veliko prijateljstvo.
Beseda »Turkestan« med kitajskimi funkcionarji avtomatično poveča napetost. Še najbolj zato, ker je bilo Islamsko gibanje za Vzhodni Turkestan (Etim), ki hoče Xinjiang odcepiti od Kitajske in ustanoviti neodvisni kalifat, razglašeno za teroristično organizacijo. Peking od vseh svojih političnih sogovornikov pričakuje, da glede Etima nimajo dvojnih standardov. Še posebej se to pričakuje od strateških partnerjev, med katerimi je tudi Turčija.
Prav zato je bil prejšnji teden prvi kitajski odziv na neuspešen poskus vojaškega udara v Turčiji poziv, da se v državo čim prej povrneta stabilnost in red. Konotacijo besede »terorizem« bi morali meriti z enakimi vatli.
Dvojni standardi
»Erdoğan je glede terorizma uvedel dvojne standarde,« je ob tej priložnosti izjavil Zhu Weilie, strokovnjak za Bližnji vzhod na šanghajski Univerzi za mednarodne odnose. »Turčija je po eni strani trdila, da se bori proti Islamski državi, po drugi strani pa je kritizirala Kitajsko zaradi boja proti terorizmu v Xinjiangu ter je simpatizirala z ujgurskimi teroristi.«
Kar Kitajsko po propadlem prevratu najbolj zanima, je povezano z vprašanjem Turkestana. Ali bo Erdoğan ob čiščenju opozicije in zategovanju demokratsko izvoljene diktature še naprej pogledoval v daljave, vse do Velikega zidu? Ali pa bo opustil podporo rojakom v Xinjiangu in se osredotočil na domače težave?
Kitajski odgovor na turške simpatije do xinjianških Ujgurov je značilen za zunanjepolitični slog učencev Deng Xiaopinga. Gospodarske odnose z državo je treba okrepiti do ravni, na kateri bi se turške interese vrglo na drugo stran Velikega zidu. Kitajsko-turška blagovna menjava je od leta 2000, ko je znašala 1,24 milijarde, zrasla na 24 milijard ameriških dolarjev. Kitajska vlaganja v turško infrastrukturno mrežo so že postavljena v okvir Azijske banke za vlaganja v infrastrukturo (AIIB). Prejšnji mesec sta državi podpisali tudi memorandum o skupnem razvijanju tehnologije za jedrsko energijo. Po vsem tem se zdi, da sta se Turčija in Kitajska skupaj oprijeli koncepta obnove »svilne poti«, ki obe zbližuje na vseh področjih.
Kitajska pričakuje, da bo po neuspelem prevratu Erdoğanov mednarodni ugled upadel, vpliv Turčije pa se zmanjšal. Foto: Reuters
Kljub velikemu vzponu dobrih odnosov Ankara ni prenehala ponujati zatočišča in podpore Ujgurom, ki jih preganjajo ali pa so pobegli iz Xinjianga. Vse odkar je Turčija sredi 50. let sprejela Isa Jusufa Alptekina, vodjo Vzhodnoturkestanske republike v Xinjiangu, in po njem celo poimenovala park v bližini Modre džamije v Istanbulu, se v tej državi neprestano zbirajo ujgurski nacionalisti (ki niso islamisti). Turški voditelji javno kritizirajo kitajsko politiko do muslimanske manjšine turškega rodu.
Isti Erdoğan, ki je pred natanko enim letom v Pekingu podpisoval nove sporazume o sodelovanju in vlaganjih (takrat se je celo govorilo o turškem nakupu kitajskih balističnih izstrelkov), je krvave nerede leta 2009, v katerih je bilo ubitih najmanj 156 ljudi, poimenoval »genocid« nad ujgurskimi brati. Kitajski vrh ni tega nikoli pozabil. Komaj so se razmere po neuspelem prevratu umirile, je poslal turškemu predsedniku zadržano podporo z glasnim opozorilom: Ne zarini prsta v kitajsko oko.
»Turški razvojni model«
Na Kitajskem živi več kot 20 milijonov muslimanov. Med 55 narodnimi manjšinami, ki jih znotraj skupnosti 1,4 milijarde prebivalcev priznava Peking, so v desetih sunitski muslimani. Z večino azijska sila nima težav oziroma jih obvladuje. A konflikt z Ujguri postaja vse bolj resen. Delno zato, ker so naseljeni v pokrajini s površino 1,7 milijona kvadratnih kilometrov, ki je bogata z nafto, zemeljskim plinom in rudninami. Zaradi tega vsako opominjanje, da ime Xinjiang pomeni Novo ozemlje, izzove v Pekingu alergično reakcijo. Ime namiguje na to, da je ozemlje osvojilo in pripojilo kitajsko cesarstvo. Drugi vzrok, menijo strokovnjaki, je ta, da imajo Ujguri v zaledju Turčijo. Govorijo jezik, ki je podoben turškemu, in so kulturno blizu Turkom. Tudi zato bi bili lahko odnosi med Pekingom in Ankaro ranljivi.
Ko je Erdoğan začel krepiti svoj mednarodni status ter z dobrimi gospodarskimi rezultati privabljal srednjeazijske »-stane«, da se zgledujejo po »turškem razvojnem modelu«, se je Kitajska počutila ogroženo. Ne samo zato, ker je bil s tem zasenčen »kitajski model«, ki je njen glavni izvozni izdelek, ampak tudi zato, ker je to privedlo panturcizem vse do njenih meja.
Kitajska po neuspelem (morda podtaknjenem) prevratu pričakuje, da bo Erdoğanov mednarodni ugled upadel, turški regionalni vpliv pa oslabel. Prav to bo za azijsko silo priložnost, da okrepi gospodarsko ofenzivo na državo, ki je pomemben člen na »svileni poti« in vhod v Evropo. Vprašanje je, ali bo Kitajska nadaljevala velika vlaganja, na primer v železniško progo med Ankaro in Istanbulom, v katero je vložila 4,1 milijarde dolarjev. Vse je odvisno od politične smeri, v katero bo krenil Erdoğan. Peking ga bo opazoval skozi dvojno povečevalno steklo. Bodisi bo z iztegnjeno roko ponujal dolarje bodisi bo delil udarce, če bo ponovno izgovoril besedo »Turkestan«.
