Tiskane izdaje
Kitajski predsednik je v torek iz Pariza pripotoval na obisk k »prijatelju za vse letne čase«, vendar je Zimbabve zgolj vmesna postaja na njegovi poti v Južno Afriko, kjer bo 3. in 4. decembra potekalo vrhunsko srečanje Focaca – Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja.
Po ustanovitvi tega foruma leta 2010 bo tokrat vrhunsko srečanje Focaca prvič potekalo na afriški celini. Medtem ko je iz vsega razvidno, da si Xi Jinping želi dati kitajsko-afriškim odnosom tudi osebni pečat, nasprotje med Hararejem in Johannesburgom dodatno poudarja to, kar od te celine pričakuje kitajski voditelj. Vsaka od afriških držav, s katerimi bo Kitajska razvijala medsebojne odnose, je lahko diktatura in demokracija, vendar mora ohraniti mir in varnost ter si zagotoviti politično sposobnost, da se obdrži kot suverena država. To je vse, kar zahtevajo v Pekingu.
Skupne sanje
V zameno za to je Kitajska postala največja zagovornica panafriške enotnosti in celo združitve celotne celine v Združene države Afrike, kot je utemeljeno v programu za leto 2063. Jasno je, da bo med Xijevim bivanjem v Zimbabveju in Johannesburgu velikokrat slišati, da si Kitajska in Afrika delita »iste sanje«. Res je tudi, da se bodo te sanje gibale nekje med diktaturo in demokracijo, na koncu pa se bodo ustavile pri ustvarjanju naprednih družb z več ali manj svoboščinami, a z enako odprtimi možnostmi za dolgoročni razvoj.
Prav zato se je Xijeva afriška turneja začela v Harareju. Četudi je celo za kitajsko vodstvo Mugabejev način vladanja preveč trd in po nepotrebnem izpolnjen z neprijetnimi kazalniki absolutizma, je on še vedno eden od najzanesljivejših partnerjev, tako da se zdi vodstvu v Pekingu vse bolj pomembno izvedeti, kdo bi utegnil naslediti 91-letnega očeta naroda, ki mu je azijska sila pred 35 leti pomagala strmoglaviti belsko vlado, nato pa ga je redno zalagala s posojili in naložbami, da pri tem sploh ne omenjamo osebnih daril in majhnih družinskih uslug. Tukaj je še Konfucijeva nagrada za mir, o kateri se celo ne ve, ali jo bo Mugabe sploh osebno sprejel, ko jo bodo 9. decembra podelili v Pekingu.
Medtem ko je v odnosih med Pekingom in Hararejem vse videti jasno in dovolj preprosto, tako da bo azijska sila tej državi odobrila še eno posojilo v znesku milijarde dolarjev za razširitev termoelektrarne Hvange in podpisala nove investicijske infrastrukturne projekte, je strateška povezava med Kitajsko in Afriko v resnici zelo zapletena in odvisna od sprememb kitajskega gospodarstva.
Kitajska je največja trgovinska partnerica Afrike. Blagovna izmenjava med Kitajsko in črno celino je leta 2014 znašala 220 milijard dolarjev (afriška trgovina z EU je v tem času znašala 137, z ZDA pa 85 milijard dolarjev), naložbe pa so konec lanskega leta dosegle 32,4 milijarde dolarjev. Z upočasnitvijo kitajske rasti, s tem pa tudi zmanjšanjem kitajskih potreb po surovinah, so se naložbe v prvi polovici leta 2015 zmanjšale za več kot 40 odstotkov, Mednarodni denarni sklad pa je izračunal, da se z vsakim odstotkom zmanjšanja kitajskih naložb izvoz iz podsaharskih držav zmanjša za 0,6 odstotka.
Zato so tudi z afriške strani proti Kitajski usmerjena podobna pričakovanja. Da bo ohranila rast, da ne bo izgubila zanimanja za črno celino in da bo imela dovolj razumevanja za težave afriških partnerjev pri odplačevanju posojil, ki jih je v minulih letih dobila od azijske sile.
Povsem logično je, da bo odplačevanje dolgov ena največjih tem na vrhunskem srečanju Focaca, Xi Jinping pa bo poleg potrjevanja prijateljstva v Johannesburgu slišal tudi številne pripombe na račun kitajskih projektov, ki jih izvajajo s pomočjo kitajske delovne sile in za katere afriške države pogosto plačujejo neposredno z nafto in surovinami.
Dejstvo, da bo na vrhunskem srečanju sodeloval Xi osebno, samo po sebi napoveduje velike obljube. Kitajski predsednik zagotovo ne bi prišel, če ne bi imel v rokavu nekaj resnično velikega. Vendar pa za afriške države novo posojilo, četudi bi šlo za na desetine milijard dolarjev, zagotovo ni rešitev. Te države od Kitajske pričakujejo tudi prenašanje tehnologij in usposabljanje območnih strokovnjakov, prav v duhu kitajskega pregovora: Podari človeku ribo in nahranil si ga za eno kosilo, nauči ga loviti ribo in nahranil ga boš za vse življenje.
Trgovina, gospodarstvo
Kitajska napoved, da bodo Afriški uniji izročili 100 milijonov dolarjev vojaške pomoči za preventivno posredovanje in da bo v Južni Sudan zaradi ohranjanja miru poslala bataljon, je pričakovan odmik od strogega načela nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav – celo ko te notranje zadeve prerastejo v oborožene spopade.
Odkar je bila Kitajska prisiljena poslati bojne ladje, da bi z njimi evakuirala 36.000 kitajskih delavcev iz Libije, je vprašanje vojaške zaščite kitajskih interesov na afriških tleh vse manj črno-belo.
