Kitajski izhod iz ognjenega kroga

Kitajski politični vrh že nekaj časa opazuje, kdo bi lahko nasledil Rexa Tillersona na položaju vodje ameriške diplomacije. Peking pravzaprav spremlja morebitno uresničenje nekaterih najradikalnejših izjav predsednika Donalda Trumpa.

Trenutno iz Washingtona prihajajo govorice o prihodu Mika Pompea na vrh State Departmenta, zato se Kitajska zaveda, da mora izvesti določene ukrepe za zaščito svojih interesov.

Ko je bila ameriška zunanja politika videti tako, kot jo je konec 19. stoletja zapisal Robert Louis Stevenson v romanu o na videz plemenitem dr. Jekyllu in njegovem hudobnem alter egu Mr. Hydu, so Kitajci računali na sredino med hydovskim Trumpom in jekyllovskim Tillersonom. Ameriški predsednik bi na primer grozil s popolnim uničenjem Severne Koreje, njegov državni sekretar pa zatrdil, da je še vedno odprt prostor za pogovore. Čeprav bi Trump nato tvitnil, da je upanje na dialog izguba časa, bi se kljub temu našel čas za diplomatsko dejavnost, ki bi odložila, če ne celo odpravila nove korejske vojne.

Slaba novica za Peking

V tem času bi Pompeo kot vodja Cie prevzel najostrejše tone Trumpovih izjav ter jih dopolnil tako, da bi bile predsedniku po volji. Z njim bi se na primer strinjal, da ZDA ne smejo sprejeti Severne Koreje kot nuklearno silo. Prav tako bi izjavil, da »če bi Kim Džong Un moral izginiti, ob čemer bi imel v mislih zgodovino Cie, o tem ne bom nič rekel. Kdo bi lahko pomislil, da je to bilo naključje.«

Zaradi tega bi po mnenju številnih ameriških analitikov prihod Pompea na Tillersonov položaj pripeljal ZDA v vojno. Prav gotovo v vojno s Severno Korejo, vendar glede na dozdajšnje mnenje prvega človeka Cie o Iranu tudi Teheran ne more mirno spati. Za Kitajsko bi bilo odprtje katerekoli od teh front zelo slaba novica.

Simultana vojna na dveh strateških mestih bi bila zelo visoka ovira na poti do uresničitve načrta gradnje države v globalnem pomenu. Peking se na Daljnem vzhodu pripravlja na najslabši scenarij, saj prav zdaj potekajo vaje Narodnoosvobodilne vojske v Hongqinu blizu meje s Severno Korejo. Vendar se, kar zadeva Iran, azijska sila obnaša, kakor da ne pričakuje dramatičnega zaostrovanja razmer. Kitajska namreč v to državo zliva milijarde dolarjev. Pri tem zapolnjuje vsak izpraznjen prostor, ki ga puščajo za sabo zahodne države, ki jih je omajala negotova iranska prihodnost. Vse to čvrsto povezuje v svoj koncept (gospodarskega) pasu in (svilne) poti.

Priložnosti na iranskem trgu

Ali kot je pred kratkim opozoril Ferial Mostofi, vodja komisije za tuje naložbe v iranski gospodarski zbornici: »Zahodna podjetja bi morala pohiteti, če nočejo, da jih Kitajska prehiti.« Pri tem je imel v mislih nedavno kreditno linijo, vredno 10 milijard dolarjev, ki jo je za vlaganja kitajskih podjetij namenila kitajska investicijska banka Citic. Neimenovani vir iz iranske centralne banke je za novinarsko agencijo Reuters razkril, da bodo vsa posojila na tej kreditni liniji izražena v evrih in kitajskih juanih. Številne evropske banke vidijo dobro priložnost na 80-milijonskem iranskem trgu. Pripravljene so podpirati evropska podjetja pri velikih projektih. A Kitajska je tukaj preveč dominantna. Njen delež v skupni iranski zunanji trgovini je dvakrat večji od deleža celotne Evropske unije.

Iran je za Peking strateško pomemben ne samo kot vir energije, ampak kot relativno stabilna točka na svilni poti. Na tej se križajo vplivi nekaterih drugih zaselkov, s katerimi Kitajska gradi novo ravnovesje območne oblasti. Prav v Iranu se prepletajo interesi Indije, Rusije ter držav osrednje Azije. Peking si želi priti blizu.

Megaprojekt razvoja globokega iranskega pristanišča Čabahar, da bi bil enak Dubaju, je enak pakistanskemu Gvadarju, ki ga je Kitajska spremenila v svoj izhod v Indijski ocean. Tako kot Gvadar krepi položaj Kitajske v južni Aziji, Čabahar na novo definira indijski odnos do osrednje Azije. Pa ne samo v tržnogospodarskem smislu. Tukaj poteka resna in delikatna strateška tekma med azijskimi velikani, ki drug drugega podpirajo na nekaterih pomembnih multilateralnih forumih. Če omenimo zgolj Indijo in Kitajsko. Obe sta članici Bricsa (poleg njiju še Brazilija, Rusija in Južna Afrika) ter SCO (Šanghajska organizacija za sodelovanje). Njuno rivalstvo na iranskih tleh je še toliko bolj zanimivo zaradi Tillersonovega nedavnega obiska New Delhija. Takrat je poudaril, da se bodo ZDA v novem konceptu regionalnega varnostnega zavezništva zanašale na Indijo kot protiutež ­kitajskemu vplivu.

Če hočejo ZDA še naprej zaostrovati odnose z Iranom ter ob tem računati na krepitev zavezništva z Indijo, bodo morale najprej pogledati na zemljevid Azije. Na tej celini so interesi in zavezništva zelo zapleteno prepleteni, pri čemer vozlov ni mogoče rezati, ampak jih je treba pazljivo razvezovati. Trump in Pompeo do zdaj nista pokazala potrpljenja za te zadeve.

Ruske priprave

Kar zadeva Severno Korejo, je dan po njeni poskusni izstrelitvi do zdaj najmočnejše rakete Rusija izvedla vojaške vaje v Primorju ob meji s to državo. Objavili so, da bodo niz vojaških manevrov do konca leta izvedli tudi na Kamčatki. Po mnenju vojaških analitikov so to priprave na ameriško vojaško akcijo proti Pjongjangu, ki jo v Moskvi tudi zaradi objave Pompeovega prihoda na Tillersonovo mesto jemljejo vse bolj resno. Kitajska in Rusija namreč poskušata trdno stati na določenih točkah Azije, da bi bilo irelevantno vse, kar bi ZDA storile. Vprašanje, ali je to mogoče, se postavlja v ognjenem obroču. Ni pa jasno, ali je možna mirna pot iz ­obroča.